Archive for december, 2010

december 21, 2010

ZRAK – SVOBODA

Za otroka je čas, preživet zunaj, v naravi, izrednega pomena. Vsak otrok, ki se lahko veliko igra zunaj, je živ dokaz za to… Prav tako tudi vsak odrasel človek, seveda.

Otrok je mali raziskovalec, tako zagret, da mu težko najdemo podobnega. Zato nujno potrebuje svobodo za svoje raziskovanje. Včasih je bilo otroštvo polno prostega časa, brezskrbnih popoldanskih in poletnih potepanj po bližnjem gozdu, ulici, parku, obali… Dandanes pa je že otroštvo prevečkrat vpeto v toge urnike raznih aktivnosti, ki jih večinoma določijo starši. Za svobodno igro tako ostane le malo časa, pa še takrat se igra odvija za štirimi stenami, kajti vsaj v urbanih področjih starši (ponekod seveda upravičeno) svojih otrok ne puščajo zunaj  brez nadzora, sami pa tudi nimajo časa, da bi šli z njimi. Veliko otrok, ki živijo v mestu preživlja čas zunaj izključno na igriščih z igrali, katerim je funkcija točno določena. Če želijo  tukaj uporabiti svojo kreativnost in igralu spremeniti namen, ga starši ponavadi spomnijo, čemu je igralo namenjeno (npr. ne spuščaj peska po toboganu…).  Ko pa se otrok igra v naravi oz. v okolju, ki ga niso ustvaril odrasli, teh omejitev ni. Stvari, ki nimajo točno določenega namena, lahko otrok uporablja na tisoč načinov, npr. palice, kamenje, pesek… Prav tako za igro zunaj veljajo drugačna pravila kot v zaprtem prostoru, kjer marsikaj ni dovoljeno, kot naprimer razmetavanje, polivanje z vodo, skakanje in podobno….

Kadar je otrok zunaj ob različnem vremenu in v različnih časih dneva, mu tako omogočimo, da se poveže z naravnimi cikli. Nobene igrače, še tako kvalitetne in domiselne, ne morejo tako popolno stimulirati vseh čutov naenkrat, kot to mimogrede naredi narava. In ni trenutka v naravi, ki bi bil enak prejšnjemu… Ali se je prikradel oblaček in zakril sončni žarek ali je od nekod prilezel pajek ali se je zlomila vejica ali je odcvetel cvet… Česar pa za notranja okolja ni mogoče trditi, so dosti bolj statična. Da ne omenjamo neizmerljivih občutkov, čutenj, doživljajev…..

Zakaj se vsi počutimo bolj polne energije na  sončnem travniku kot pa v betonskem bloku? Novejše raziskave kažejo, da nam je to verjetno že v genih. Evolucijski psihologi uporabljajo izraz »biophilia«. To naj bi bila prirojena privlačnost ljudi do narave in drugih živih organizmov. Biophilia je torej nekakšen biološki temelj človekove potrebe po združitvi z naravo in za pozitivne vplive, ki jih ima na nas narava. Tako naj bi bilo zaradi dejstva, da so ljudje več kot 99 odstotkov človeške zgodovine bili v celoti in tesno vključeni v naravo.

Če pa ta prirojena privlačnost do narave v najzgodnejših letih nima priložnosti, da bi se razvila, se lahko kot odgovor razvije biofobija ali odpor do narave.

Dokazi in seveda tudi izkušnje kažejo na to, da so otroci, ki so veliko bolj zdravi, so bolj utrjeni in jih hladno vreme ne oslabi tako hitro. Otroci, ki so zunaj bolj poredko, pa so nasprotno bolj občutljivi na vremenske in ostale naravne vplive. Takšni otroci so zaradi tega potem še manj v naravi, kajti le-ta jim očitno škodi in take se začaran krog sklene. Odpor do narave se kaže kot nelagodje v naravi oz. do vsakega okolja, ki ga ni ustvaril človek. Biofobija se kaže tudi v dojemanju narave izključno kot vira pridobivanja dobrin. Ekološko osveščanje je za otroke, ki ljubijo naravo pravzaprav nepotrebno, ker jim je skrb za Zemljo nekaj povsem samoumevnega.

Dokazano je, da prijeten občutek, ki ga ljudje dobijo v naravi izboljša priklic informacij, kreativnost in vodi k bolj ustvarjalnemu reševanju težav. Prav tako naj bi narava poskrbela za boljši razvoj domišljije in vzpodbujala občutek prvinskega čudenja (ki je značilen za otroke), ki je kasneje v življenju gonilna sila za učenje na vseh področjih. Majhni otroci so za te pozitivne vplive še bolj dojemljivi kot odrasli, ki so že prilagojeni na umetne in zaprte prostore.

Tudi na čustvenem zdravju otrok se čuti vpliv žive narave. Ko se otroci igrajo v naravi, je bolj verjetno, da so pozitivno naravnani en do drugega in do okolice.

Sonce, pesek, gozd, travnik, sneg, luže, morje, meglice, ptički, metulji, odpadlo listje, kostanji, zvončki in trobentice, vrhovi gora, zelenica pred blokom… Tak in drugačen obraz narave… Objemimo jo… Peljimo tja naše otroke, peljimo se ven!

Advertisements
december 21, 2010

HRANA

MANJ  STRESEN PREHOD NA GOSTO HRANO

Bistvo prehoda na gosto hrano na otrokovo pobudo.

(ang. baby-led weaning( BLW), baby -led solids)

Pediatri glede motoričnega razvoja danes že zelo poudarjajo individualni tempo razvoja, medtem ko so pri prehodu na gosto hrano še vedno v veljavi zelo toga priporočila.

Prehod na gosto hrano na otrokovo pobudo upošteva otrokov individualni razvoj. Nekateri so pripravljeni pri 6. mesecih, večinoma pa enkrat v drugi polovici 1. leta. Nekateri otroci pojedo večje količine kot drugi, nekateri sprejmejo hrano kar takoj, drugi rabijo več časa za prehod.

Naša odgovornost naj bo ta, da otroku ponujamo čim več različne hrane in to pogosto. Otrok si bo sam izbral kdaj, koliko in kakšne kombinacije bo pojedel.

Ker je tak način logična posledica dojenja na otrokovo pobudo, tudi tukaj velja, da otrokov ritem ponavadi ne sledi ideji o obrokih. Otroci se večinoma, če jim to omogočimo, hranijo večkrat po malem. Od majhnega otroka je težko pričakovati, da bo pojedel cel obrok od začetka do konca v enem kosu in še to takrat, ko mu mi to določimo.

Pomembno pri tem načinu je, da otroku ne ponujamo  nerazpoznavnih mešanic raznih živil. Otrok naj čim bolj začuti in prepozna hrano po obliki, temperaturi in okusu. Zato se hrane ne miksa in pasira, otroku ponujamo vsako živilo samostojno (na istem krožniku ali v ločenih najhnih posodicah), on pa lahko kombinira po svojem okusu.

Otrok se pri hranjenju aktivno udejstvuje. V tem je bistvena razlika od klasičnega uvajanja goste hrane, kjer ima otrok dokaj pasivno vlogo – če pridno odpira usta in se pusti “pitati“, potem so starši zadovoljni. Ali smo res tako vsevedni ali res vemo kakšna hrana in koliko mililitrov je potrebuje naš otrok?!

Hrana naj bo v kosih, najbolje takšnih, ki se lepo prilegajo v otrokovo pest. Ta metoda pravi, da so kašice neko umetno »okno« med tekočo hrano (mlekom) in trdno hrano in so zato nepotrebne.

Otroci so tako tudi manj izbirčni. Če otroku ponujamo kašico iz več različnih živil, je tako nam kot otroku težko identificirati tisti okus, ki ga zavrača. Tako lahko otrok poveže neprijeten okus s celotno mešanico, kasneje pa morda nasploh s hrano.

Bistvo  metode prehoda na gosto hrano na otrokovo pobudo je v razumevanju, komuniciranju, opazovanju, zaupanju v otrokov individualni razvoj, v njegovo prvinsko intuicijo, spoštovanju njegovih potreb. Hrana ne sme biti nagrada in niti ne neka obveznosti, hranjenje samo po sebi naj bo nagrada in užitek. Kazni in nagrajavenja v zvezi s hranjenjem ter siljenje s hrano se globoko vtisnejo v otroka in ga lahko zaznamujejo za celo življenje.

Mamicam ta način bistveno olajša življenje, cela družina pa se izogne nepotrebnim stresnim situacijam. Pri takšnem postopnem prehodu se tudi bistveno manjkrat pojavijo zdravstevene težave, npr. alergije, zaprtje itd.

Tak način uvajana goste hrane je v skladu s priporočili LLL(La Leche Ligue), prav tako se z njim strinjajo nekateri pediatri…

Prehod na gosto hrano je različen v različnih kulturah po svetu. Zelo veliko je kultur, sploh tistih, ki živijo bližje naravi, kjer je prehod na gosto hrano zelo postopen in se dogaja kasneje kot pri 6. mesecu. Miksajo ponavadi ne, hrana je mehkejša, včasih že napol prežvečena… Potrebno je opazovati otrokov razvoj in napredovanje. Če je to vredu, potem lahko pri nekaterih otrocih dojenje zadostuje tudi do konca prvega leta.

Osnove:

1) Dojenje (na otrokovo pobudo) je v bistvu osnova za prehod na gosto hrano na otrokovo pobudo.

Otrok sam določa kdaj, kako pogosto in koliko časa bo trajalo hranjenje. Z materino prehrano se spreminja tudi okus mleka, tako da otrok že med dojenjem spozna različne okuse. Za nedojene otroke ni povsem jasno, ali je ta metoda primerna tudi za njih.

2) Otrokova motivacija.

Mnogo mamic se sprašuje ali naj podojijo otroka pred ali po uvedenem obroku goste hrane (razlogi, ki govorijo v prid dojenju po: mleko vsebuje antimikorobne učinkovine in lahko izniči učinek npr. pokvarjene hrane in razlogi, ki govorijo v prid dojenju pred: otrok ne bo lačen in se bo lažje posvetil raziskovanju hrane). Prav to naj bo uvajanje goste hrane, raziskovanje. Najbolje je, da dojenje sploh ni časovno povezano s hranjenjem. Tako bo otroka vodila njegova raziskovalnost in želja po oponašanju odraslih, okušanje hrane bo postopno, naravno in neprisiljeno.

3) Strah, da se bi otrok zadavil.

Tega se starši pogosto bojijo. Dejstvo pa je, da je davljenje manj prisotno v primerih, ko ima otrok nadzor nad količino (in vsebino) hrane, ki jo je dobil v usta, kot v primerih, ko ga pitamo. Otroci se morajo šele naučiti izpljuniti hrano. Tega se naučijo takrat, ko znajo žvečiti. Žvečiti pa znajo takrat, ko so sposobni zgrabiti košček hrane in ga nesti do ust (koordinacija roka-usta). Kašico, ki jo otroku damo v usta z žlico, pa otrok posrka direktno v grlo in tako lahko večkrat pride do davljenja. Kašice so neka vmesna stopnja, na takšno konsistenco se mora dojen otrok navaditi. Kar pomeni, da je to ena vmesna nepotrebna stopnja, saj se mora kasneje prav teh kašic spet odvaditi in se privaditi na žvečenje. Pa še pomembna razlika: davljenje ni isto kot dušenje. Davljenje je varnosti mehanizem, ki omogoča, da se tujki, ki so zašli blizu dihalnih poti in so zato potencialno nevarni, lahko odstranijo. Pri otrocih se ta refleks sproži bistveno prej kot pri odraslih. Tako otrok počasi dobi občutek, koliko hrane si bo nabasal v usta. Davljenje samo po sebi ni nevarno, najbolje je otroka skrbno in brez panike opazovati in mu pustiti, da opravi svoje. Ponavadi takoj zatem neprizadeto nadaljuje s prehranjevanjem. Če otrok močno kašlja in se dere, potem ni v nevarnosti. Če pa postane modrikast, spušča tihe zvoke in plitvo diha je poterebno takoj ukrepati! Otroka nikoli ne pustimo samega s hrano!

Zrelost črevesja in zmožnost prebave hrane seveda sovpadata s sposobnostjo otroka, da se sam hrani.

4) Zagotavljanje zdrave in raznolike prehrane.

Otroci, ki se lahko hranijo sami so ponavadi dojemljivi za veliko število okusov. Verjetno zato, ker lahko svobodno in radovedno raziskujejo, prav tako se lahko osredotočijo na vsak okus posebej.

5) Tekočina.

Če se otrok še naprej doji na lastno pobudo, mu verjetno ne bo pasalo veliko druge tekočine. Z obroki pa mu seveda lahko ponudimo tudi vodo.

6) Packarija.

V začetku bo verjetno otrok in okolica dokaj popackana, brez tega seveda ne gre. A mnoge mamice so opazile, da so madeži manjši in se lažje odstranijo, če se otrok prehranjuje po BLW  metodi. Se pravi, če uživa nepasirano hrano, v kosih. Kašice se lažje in bolje zažrejo v tkanino.


december 21, 2010

KOZMETIKA

 

Dojenček tako lepo diši. Tudi umazan ni, z izjemo ritke (če mu omogočimo izločanje izven plenic tudi ritka ni potrebna pretiranega čiščenja in nege). Njegova koža je izredno občutljiva in nekajkrat tanjša kot koža odraslih. Zato je organska kozmetika za dojenčke toliko bolj pomembna, vendar tudi s to ne pretiravajmo. Vsakodnevno kopanje ter večkrat dnevno mazanje s kremami in olji sta popolnoma nepotrebna.


december 21, 2010

PLENICE

Dojenčki „spodaj brez“

Preden postanemo starši bi nas verjetno večina narisala dojenčka s plenico. Poleg dude je to vendarle njegov »osnovni pripomoček«! Če potem malo razmišljamo v tej smeri, npr. če smo ekološko osveščeni, kmalu izvemo za pralne plenice. Starejše generacije se ob omembi le-teh primejo za glavo, češ da nimamo pojma, kaj pomeni prati plenice! Ko razmišljamo naprej se nam  kmalu postavi vprašanje, hm, kako pa živijo vsi tisti dojenčki po svetu, kjer ni trgovin s plenicami? Odmetovalne plenice so sploh izum novejšega časa, prve Pamperske so prišle na naše tržišče šele pred dobrimi 20 leti.

Neuporaba plenic oz. komuniciranje z dojenčkom o izločanju torej ni neka nova, alternativna metoda, način nege ali privajanja na čistočo. Je naravna, a pri nas dokaj neznana in predvsem nepriznana sposobnost sporazumevanja med mamo (ali katerim koli skrbnikom, ki je dojenčku blizu) in dojenčkom. Nepriznana zato, ker je veliko mam, ki potem, ko jim razložimo za kaj gre, ugotovi, da je nakaj takega vsaj delno pravzaprav počela s svojim dojenčkom. V tujini je tak način v zadnjem času že kar poznan (Daiper free, Elimination comunitation, Natural Infant hygiene). Pri nas je tovrsten način razumevanja otroka med starši v zadnjih nekaj letih znan pod nazivom »koncept brez plenic«. Treba pa je poudariti, da je bolj kot dejstvo, da je otrok brez plenice pomembno to, da je plenica (če jo otrok ima) večinoma suha, saj mu omogočimo, da lula in kaka nekam drugam.

Vsi dojenčki pokažejo (oz. spremenijo svoje vedenje) takrat, ko jih tišči. Gre torej bolj za »privajanje« staršev, da se odzovejo na otrokove znake in so pozorni na njegov ritem kot za to, da bi se dojenčki privajali na karkoli. Dojenčku je namreč vse na tem svetu novo, potrebuje nekaj časa, da mu postane nek način, vzorec domač. Tako se lahko navadi na izločanje v lavor, stranišče, umivalnik ali pa v plenico. Slednje zahteva pri občutljivih dojenčkih včasih kar nekaj časa in slabe volje, tako s strani dojenčka kot s strani staršev, saj otrok instinktivno teži k temu, da je njegova ritka na suhem. Tudi živalski mladiči se zelo redko polulajo v gnezdo. Prav tako je prehod iz plenic na kahlo, stranišče težavnejši – plenice postanejo »železna srajca«, prirojen občutek za čistočo je zaradi neupoštevanja zamrl. V znanstevih krogih sicer velja, da dojenček naj ne bi imel nadzora nad sfinktri, ki nadzorujejo izločanje, vendar vsaka mama, ki začne pozorno opazovati in čutiti svojega otroka to teorijo zlahka zavrne. Pa četudi naj bi se otrok, ko mu odstranimo plenico polulal zaradi temperaturnih razlik in ne zaradi svojega lastnega nadzora (tako trdi stroka) – pa kaj potem! Saj ni važen vzrok ampak dejstvo, da mu lahko omogočimo, da se olajša nekam drugam, ne pa v plenico, ki jo bi potem moral nositi še par ur.

Plenica je vsekakor koristen pripomoček, ki ga lahko s pridom uporabljamo, vendar naj ne bo nadomestek za našo pozornost! Vloga WC-ja je le ena od mnogih možnosti uporabe plenice. Plenice so zelo uporabne za amortizacijo v obdobju prvih korakov, ko malček večkrat pristane na ritki. Majhni otroci radi sedijo na tleh, tako noter kot zunaj na prostem in v hladnejših letnih časih lahko plenica tako ohranjajo ritko na toplem. Plastična oziroma prekrivna plenica  tako ohranja ritko suho, če se mali kobacajček vsede na mokro travo… Pa gotovo se še kaj najde 🙂

Dojenčki nam sporočajo, kdaj jih tišči,vendar starši velikokrat ne prepoznamo znakov. Preprosto zato, ker o tem nikoli nismo razmišljali in ker enostavno nimamo izkušenj.

Na kaj smo pozorni:

– Nemir.

Večina staršev ob dojenčkovem nemiru, brcanju, nervoznem  dojenju, stokanju v spanju (otrok se zato, ker ga tišči velikokrat prebudi in če mu ne zamenjamo plenice težko zaspi nazaj v mokri), najprej pomisli, da je otrok lačen. To je naravno, ker je lakota življensko ogrožujoča. Vendar starši marsikdaj, potem ko začnejo prepoznavati otrokove znake, s katerimi napoveduje, da mora lulati ali kakati, ugotovijo kaj je bil vzrok nemira v preteklosti.

– Sprememba vedenja pri starejših dojenčkih in malčkih.

Otrok se lahko narahlo strese, se povsem umiri za trenutek, se prime za spolovila, se odplazi stran z igralne podloge, pride do mame, se hoče dojiti, postane siten, išče očesni stik,…

– Urnik.

Z opazovanjem otroka hitro ugotovimo, da ima nek okviren urnik lulanja in kakanja. Mali dojenčki pogosto izločajo med dojenjem, kasneje po ali pred dojenjem, skoraj vedno pa kmalu po tem, ko se zbudijo in preden zaspijo. Večinoma dojenčki in malčki pogosteje lulajo dopoldan, ponoči s starostjo vedno manj. Vsak otrok pa ima seveda malo drugačen ritem, ki pa ga pozoren starš hitro osvoji. Ritem se s starostjo seveda spreminja, prav tako ga ponavadi podrejo bolezni, spremembe dnevne rutine itd.

– Intuicija.

In nenazadnje – intuicija, ki je ponavadi kar močno razvita, vendar se moramo v večini primerov starši šele naučiti, kako ji zaupati.

Kam pa potem, če ne v plenico:

– Čisto majhne dojenčke, ki še ne znajo sedeti moramo držati v položaju lunice. Lahko je s hrbtom naslonjen na sprednji del našega telesa, z vsako roko pa ga držimo za stegna. Velikokrat dojenčki izločajo med dojenjem, v tem primeru mu le razširimo noge kar med tem, ko se doji. Dojenčka lahko držimo nad posebej temu namenjenim širokim lavorjem, straniščem, umivalnikom, zelenico… Prožnost in prilagoditve na vaš individualni način življenja so tudi tukaj ključ do uspeha!

Ko dojenček zna sedeti lahko začnemo uporabljati kahlo ali morda nastavek za stranišče. Večina dojenčkov ima med sedenjem na kahlici rado družbo, nekateri otroci potrebujejo malo vzpodbude, da se umirijo in opravijo svoje, saj jih kliče igra in nešteto drugih stvari. Vendar naj sedenje ne postane prisila, prav tako ne edini čas in kraj, kjer otrok dobi našo pozornost. Sedenje na kahli več kot približno 5 minut  pri dojenčkih ponavadi ni potrebno oz. primerno. Ko pa so starejši nekateri radi posedijo tudi dalj časa in vmes preberejo kakšno knjigico.

Katere prilagoditve nam lahko to olajšajo:

– Uporabljamo nepremočljive podloge v posteljah, kavčih….

– Če vrednih stvari (tepihov, lesenih podov in podobno) ne moremo zaščititi (npr. na obiskih), otroku oblečemo plenico ali vpojne hlačke. Tako bomo bolj sproščeni in bomo lažje zaznali otrokove potrebe, kot če bi bili stalno na preži…

– Uporabljamo obleko, ki se hitro sleče (pajacki tako ne pridejo v poštev; bodiji so zapeti ob strani – tako lahko ob “nezgodi” zamenjamo samo hlačke) Hlačke naj po možnosti v predelu ritke nimajo šivov ali pa vsaj naj le-ti ne bodo ostri.V tem primeru dojenčku ni potrebno (pre)obleči še spodnjih hlačk. To je še posebej pomembno pri manjših otrocih, pri katerih so »nezgode« bolj pogoste. Idelane hlačke so koži prijazne, a hkrati kar se da vpojne in seveda pralne.

– Vedno imejmo  s sabo rezervno obleko.

– Nabavimo si širok lavor, kup starih brisač in razne vrste plenic za različne priložnosti.

– “Prevetrimo“ dosedanje higenske standarde.

– Otrokovo izločanje naj ne postane središče naše pozornosti, nezgode naj nas ne spravijo iz tira, vse skupaj mora biti vir navdiha. Če ni tako, potem je čas za temeljit razmislek.

– Postanimo maksimalno prožni in pripravljeni na novosti. Ne ujemimo se v lastna načela in predsodke v smislu – moj otrok je »spodaj brez« za vsako ceno!

Zakaj pa sploh pravzaprav »spodaj brez«:

– Preprečimo plenični izpuščaj.

– Ne zaznamujmo dela telesa, ki je navadno pod plenicami, kot nekaj posebnega, umazanega, nedostopnega za otrokovo in naše dotikanje.

– Izboljšamo komunikacijo z otrokom. To se seveda pozna na vseh ravneh in področjih, tudi kasneje, ko so plenice že zgodovina.

– Izboljšajmo lastno intuicijo, pokažimo otroku, da spoštujemo njegove potrebe.

– Vzpodbujamo zavedanje otrokovega telesa in procesov v njem.

-Zaradi ekološke osveščenosti, zmanjšajmo količino smeti, varčujemo denar

– Postanemo lahko bolj uskljajeni, bolj pogumni… ali pa bolj realistični in potrpežljivi  Kar pač rabimo v tistem trenutku, da postanemo bolj celostni, bljižje otroku.

december 21, 2010

NOŠENJE

Dojenček se instinktivno boji biti sam. Dojenčka lahko nosimo v naročju, še bolje pa v slingu ali kakšnem drugem pripomočku za nošenje, ki otroka dokaj tesno ovije. Tako se otrok počuti podobno kot v maternici, čuti toplino materinega (ali katerega drugega) telesa, sliši zvoke v njenem telesu, čuti gibanje. Popolna tišina in mirovanje (npr. ležanje v svoji sobi) so za dojenčka popolnoma tuja dogajanja, saj jih v 9 mesecih v materinem telesu ni spoznal.

Ko pa je malo starejši zaznava dogajanje okoli sebe iz varnega zavetja. Čuti bližino, varnost in ljubezen. To so ključne zaznave, ki omogočajo njegov zdrav razvoj. Mnoga opazovanja kažejo na to, da so otroci, ki ih veliko nosijo bolj zadovoljni – manj jokajo, bolje spijo, hitreje se razvijajo. Tako kot pri skupnem spanju, se tudi pri nošenju dojenčkovi telesni ritmi uravanavajo preko telesa odraslega, ki ga nosi… Otroka z nošenjem ne razvadimo, temveč zadovoljimo njegovo potrebo po bližini. Z zadovoljevanjem osnovnih potreb mu tako omogočimo kasnejši samozavesten odhod v svet.

december 21, 2010

SKUPNO SPANJE

Otroška posteljica, zibka, voziček, lupinica… To so pripomočki, ki so novejšega datuma. Prav tako je novejšega datuma (po izkušnjah ljudstev iz celega sveta dokaj nenaravna) ideja o tem, da mora dojenček čimprej prespati celo noč. Stoletne izkušnje kultur po vsem svetu, prav tako pa nekatere novejše raziskave kažejo na to, da je tako za dojenčka kot za starše naravno in bolj zdravo, če spijo skupaj. Preko čutenja telesnih ritmov odraslega, ki z njim spi, se uravnava dojenčkov ritem dihanja, utrip srca, prav tako poteka regulacija telesne temperature, matabolizma, imunskega sistema. Pri otrocih, ki spijo v skupni (družinski) postelji,  je tako dokazano manj zastojev dihanja in manj nepojasnjenih »smrti v zibki«.

Spanje namreč ne pomeni, da se nič ne dogaja, da otroka (ali odraslega) takrat ni, ali da nič ne čuti. Nekatera opazovanja celo podpirajo tezo, da smo med spanjem zelo dojemljivi za razne sugestije, učenja… Spanje torej je dogajanje, skupno spanje pa  je logično nadaljevanje skupnega dnevnega življenja z dojenčkom. Povezava se tako nadaljuje tudi ponoči.

Dokazano je, da se spalni ritmi (faze globokega in plitvega spanca) dojenčka in mame uskladijo, če spita skupaj. To v praksi pomeni, da se mama ponavadi zbudi nekaj sekund pred dojenčkom. Tako je manj utrujena, ker je dojenčkov jok ne ujame v fazi globokega spanca, saj takrat oba spita.

Tisti dojenčki, ki spijo z mamo naj bi z nočnim dojenjem dobili tudi tretjino več kalorij kot tisti, ki spijo sami.

Spanje tako postane nekaj, česar se otroci lahko veselijo, saj ga povezujejo s toplino in bližino.

In nenazadnje: kako lepo je za starše, da se lahko stiskajo s toplim in dišečim dojenčkom, da ga lahko slišijo, kako diha, da mami ni treba kar naprej vstajati, ampak lahko podoji dojenčka napol v spanju. Posebej očetje, ki morda čez dan ne utegnejo preživeti toliko časa z dojenčkom lahko ponoči to nadoknadijo!

december 21, 2010

DOJENJE

Vsako mleko nahrani telo. Ampak samo mamino nahrani tudi dušo.

(Unicef)

Je hrana.

Je izraz ljubezni, izraz življenja.

Je objem nežnosti, varnost.

Je nadomestna popkovina, ki omogoča počasen in zanesljiv prehod v samostojnost.

Je nekaj najlepšega.

Je vez, iz neštetih nitk, ki je še močnejša po vsakem podoju.

Je življenska naložba.

Je komunikacija med materjo in otrokom.

Ni samo hrana, je “zdravilo” za vse težave (tolažba, potreba po varnosti in bližini, potreba po sesanju, olajšanje bolečine …).

Materino mleko je naravna hrana, ki vsebuje žive snovi, encime in protitelesa, za razliko od mlečnih formul. Sestava materinega mleka se spreminja, ni stalna kot umetno mleko. Spreminja se že v času enega podoja in glede na otrokovo starost in potrebe. Tako je vsak trenutek prilagojena otrokovim potrebam.

Dojenje je naravno nadaljevanje ženskega reproduktivnega cikla, v idealnih okoliščinah bi tako mati in otrok instinktivno našla eden drugega. Vendar danes okoliščine v življenju večine žensk niso idealne, zato je velikokrat potrebna pomoč. Večina mamic vidi akt dojenja prav malokrat pred tem, ko dobijo v naročje svojega dojenčka.

Živali, ki živijo prosto imajo redko težave z dojenjem. Živali v živalskem vrtu pa pogosteje. V nekem primeru so mladi opičji mamici, ki ji dojenje v začetku ni steklo pomagali tako, da so pred njeno kletko ves dan sedele mamice, ki so dojile svoje dojenčke. Potem je tudi opica začela dojiti svojega mladička. Pogosto je potrebno tako malo, .. Zato je vredno, če ne uspe v prvo, poizkusiti še drugič, tretjič, vprašati za nasvet …..

december 21, 2010

ROJSTVO

Lepo je skakati po svoji rojstni postelji...
Verjamem, da je porod dogodek, ki pusti pečat za celo življenje. Najbolj na dojenčku. Prav tako pa na materi. In nenazadnje na njunem odnosu. Zato mislim, da se mora ženska na porod pripraviti, predvsem na psihičnem nivoju, prav tako pa seveda tudi telesno. V idealnih razmerah bi znanje in vedenje o sposobnostih ženskega telesa in o izjemnih razsežnostih poroda prehajalo med ženskami skozi generacije, danes pa žal ni tako. Malo je mater, ki lahko predajo svojim hčeram takšno vedenje iz svojih izkušenj. Na srečo pa živimo v času, ko je tok informacij izredno hiter in dostopen, tako da lahko nosečnica dobi prave informacije, ki ji bodo omogočile, da bo porod izpolnjujoča izkušnja, iz katere bo črpala moč tudi kasneje v življenju.