Archive for marec, 2011

marec 24, 2011

ZELENI STARŠI


Američani se radi kategorizirajo, označujejo, poimenujejo. Danes sem naprimer ugotovila, da pravzaprav spadam v kategorijo zelenih staršev. V angleščini „green parenting“, v dobesednem prevodu torej „zeleno starševstvo“, je neke vrste razširjena kategorija-sem namreč sodijo tisti starši, ki poleg naravnih vzgojnih pristopov v stilu povezovalnega starševstva veliko pozornost posvečajo tudi ostalim področjem življenja- zdravi hrani, čistemu okolju, gibanju na zraku…
„Zelen starš“ pa je v ljudskem jeziku tudi vsak starš, ko v rokah drži svojega prvega dojenčka in stoji na začetku svoje starševske poti…in prav rojstvo otroka je za mnogo ljudi tista prelomnica, ko se zavejo, kako pomemben je za njih in še posebej za novo bitjece zdrav način življenja in čutenje narave. Zato je rojstvo otroka odlična priložnost, da „dozorimo“ in postanemo zares zeleni.

Advertisements
marec 22, 2011

KJE OTROCI SPIJO

V svoji posteljici, v zakonski postelji, na „balkončku“ zraven zakonske postelje…še kakšna možnost? Poglejte si tukaj

marec 22, 2011

KAKO SPIJO STARŠI

Zanimiv članek o tem, koliko spijo novopečeni starši. Baje so včasih starši več spali, prav tako je bil čas uspavanja otrok krajši. Hmm, imam par pomislekov…od kje tako točni rezultati? So morda delali statistične raziskave? Ok, danes je to kar pogosto, vendar v času naših staršev in starih staršev? Nadalje je podatek za prespane ure v eni noči, potem pa naprej navajajo kot razlog to, da danes matere hodijo v službo in nimajo možnosti nadoknaditi pomanjkanja nočnega spanca čez dan. Hja, kaj se potem šteje v prespane nočne ure-spanje ponoči ali tudi podnevi?
In pa še komentar na krajše uspavanje in boljše spanje dojenčkov v zgodovini. To nam bo potrdila večina naših staršev in tudi starejših generacij. Pa to seveda ne pomeni, da so otroci toliko lažje sami zaspali in pa spali cele noči. Pomeni le, da so bile metode z izjokavanjem bolj sprejemljive/uporabljene. Prav tako različna „uspavala“, kot npr. alkohol ali še kaj močnejšega…
Tako težko je sprejeti dejstvo, da je pač naravno, da otrok ne spi tako, kot odrasli, da se večkrat na noč zbudi in da ne zna zaspati sam. Še vedno vse preveč staršev porabi veliko dragocene energije, ko želijo ta naravni otrokov ritem prilagoditi svojim predstavam. Na tržišču so tudi danes izdelki, ki so pravzaprav blaga uspavala, sicer na zelišni osnovi, torej so naravni- sama ideja o umirjanju in uspavanju otroka z raznimi dodatki pa se mi ne zdi prav nič naravna. Celo malce strašljiva. Ali ni glavni argument, da mora otrok čimprej iz zkonske v svojo posteljico ta, da se ne bi preveč navadil spati s starši in tega potem ne bi hotel tako zlahka opustiti? Ali takšna teorija potem ne velja tudi v primeru kapljic za pomirjanje-se otrok na ritual jemanje kapljic pred spanjem ne more navaditi?

marec 14, 2011

BOSONOGOST


Nekdo me je enkrat vprašal, če treniram bosonogost. Na začetku se mi je zdel izraz čuden, ampak dejansko je tako. Ker smo večinoma obuti, je treba bosonogost kar malo „potrenirati“, vsaj na zečetku bosonoge sezone.
Eni smo radi bosi. Nekateri ne prenesejo te „golosti“, nekateri so tako navajani zaprtih nog, da so že sandali pravi podvig. Nekateri imajo preveč nežno kožo, nekateri se bojijo, da bi stopili na kaj čudnega. Tretje bolijo podplati, če hodijo bosi. Vzroki so seveda v tem, da smo se na čevlje pač navadili, čevlji so postali del nas, podplati ne zmorejo več sami. Tam, kjer ljudje še hodijo bosi, ne poznajo atletskega stopala, vraščenih nohtov, žuljev in podobih težav.
Otroci so instinktivno radi bosi. Avstralsko podiatrično združenje (podiatrija je veda o stopalih) pravi takole: „Otroške kosti so mehke in zlahka stisljive. Bolečine otrok ne čuti, dokler ni že nastala škoda. Posledice neustrezne obutve v otroštvu se lahko izrazijo šele kasneje, lahko šele na koncu pubertete. Kažejo se v težavah z držo in s hojo. Nezmožnost, da bi dalj časa stali v določeni pozi je pravtako lahko povezana z napačno obutvijo v otroštvu. Večino teh težav lahko torej starši preprečijo-tako da pustijo otroke čimvečkrat bose.“
Strokovnjaki pravijo, da za normalen razvoj stopla ne rabimo čevljev, sploh pa ne ortopedskih. Hoja je dogajanje, ki zahteva stalno povezavo med nogami in možgani. Čez podplate sprejemamo čutne zaznave, krepimo naravno napetost in gibljivost podplatnih mišic. Čim debelejši je podplat čevljev, tem bolj so te zaznave okrnjene, tem bolj se podplatne mišice polenijo. Povezava med zdravo mišično napetostjo, gibljivostjo sklepov ter vezi in dobrim psihofizočnim počutjem pa je dandanes dobro znana in priznana.
Mimogrede, v stopalu je četrtina vseh kosti v telesu (26), 33 sklepov in več kot 100 mišic.
Že generacije nazaj so ploskonogost zdravili z bosonogo hojo, to velja še danes.
Kakšni naj bodo torej čeveljci za otroke? Tisti, ki se plazijo in šele delajo prve korake čevljev prav gotovo ne potrebujejo. Otrok naj shodi bos in tudi kasneje mu to čimvečkrat omogočimo. Če letni čas dopušča so vsekakor boljši sandali in natikači kot zaprti čevlji, morda tudi zato, ker jih lažje sezujemo, ko se nam to zahoče.
Pa znanost na stran. Saj poznamo občutek, ko se z bosimi stopali zarijemo v mehko travo, blato ali pa se masiramo na s kamenčki posuti poti. In kako nas za cel dan napolni jutranja hoja po rosni travi. Občutek svobode, življenja, povezanost z zemljo….otrokom je to znano. Negujmo njihovo intuicijo, obujajmo svojo.

marec 10, 2011

RAZVAJANJE


Večno in brezčasno vprašanje staršev: ali bom preveč razvadil svojega otroka, če z njim počnem to ali ono ? Ta tema je prav prikladna za svetovanje, saj nam z veseljem postrežejo z nasveti prav vsi, ki se kaj „spoznajo“ na otroke-od sosedov, samskih tet, tašč pa do pediatrov in otroških psihologov. A vprašanje še kar vztraja, odgovor pa se izmika, saj je sestavljen iz mnogih ravni, odvisen od mnogih okoliščin.
Slovar nam poda naslednjo definicijo razvajenosti:
razváditi -im dov. (á ȃ) s pretirano nego, popustljivostjo povzročiti, da postane kdo zelo zahteven, izbirčen
Kaj pa če pogledamo besedo samo? Sestavljena je iz dveh delov-raz in vaditi. Torej nekaj, kar bo otroka naredilo ne-vajenega določenih ritualov, postopkov, predpisov….Bo pa ta otrok vajen upoštevati svoje želje, nagone, potrebe, čustva….Prav tako pa bo znal zahtevati od staršev tisto, kar pač v tistem trenutku in zato, ker je otrok, rabi: pozornost, prisotnost, prisebnost, bližino…
Česa se potem tako bojimo?! Ravno tega! Bojimo se otrokove spontanosti-kakšen dan od nas zahteva več, veliko več. Bojimo se otrokove nepredvidljivosti-kakšen dan bo za uspavanje potrebno bistveno več časa in to nam lahko uniči naše večerne načrte. Predvsem pa se bojimo bližine-da ne bomo zmogli toliko in tako intenzivne, kot jo zmore otrok. Seveda je tako, saj nas veliko staršev take bližine ne pozna ali pa jo povezujemo z bolečino, ki je v otroštvu sledila temu neizpolnjenemu klicu po njej. Otrokove zahteve nam odpirajo stare nezaceljene rane in naše reakcije so velikokrat popolnoma nepovezane z dejanskimi potrebami naših otrok.
Enden od nasvetov, ki ga mladi starši skoraj gotovo dobijo in dejansko drži je naslednji:“ Čim prej otroka navadimo, da sam spi( se obleče, se sam igra, gre v vrtec, se neha dojiti…), tem lažje bo. „
To je res. Starejši otrok, ki že bolje dojema, kaj mu hočemu vzeti, se bo seveda temu močneje upiral kot pa nebogljeni dojenček. Vendar-kaj se skriva v dojenčku, ki tako lepo spi in je sploh precej „nezahteven“? Čemu se je odrekel?
Nekoč sem znanca vprašala, zakaj se tako zelo trudijo in upajo, da bo njihova 1, 5-letnica sprejeta v vrtec, ko pa imajo za varstvo na razpolago kar dve babici?! Odgovoril mi je, da želi, da bo njegova hčerka „enaka med enakimi“, babice jo seveda preveč „razvajajo“. Mislim, da majhen otrok rabi prav to- da NI enak drugim otrokom, ampak da je najbližje in najbolj ljub prav nam, njegovim staršem(ali pač skrbnikom). Ko bo ta občutek globoko zakoreninjem v njem, takrat se bo sam brez težav in z veseljem podal v svet, med „sebi enake“.
Seveda je odzivanje na otrokove potrebe nekaj drugega kot ustrežljivost brez meja in za vsako ceno.
Ko se starši odpravimo iskat odgovora na vprašanje, ali lahko otroka razvadimo, smo stopili na zavito pot, ki ji ni videti konca: to je pot osebnostne rasti, na katero se imamo kot starši priložnost podati z velikimi koraki…Pot je težka, zdrsne nam neštetokrat…a vedno bližje smo sebi, bolj pristno se lahko odzivamo na otroka. Enoznačnega odgovora na vprašanje mogoče ne najdemo, postaja pa vprašanje vedno manj pomembno….

marec 10, 2011

PASTI MATERINSTVA


Če bi naše matere navezale z nami, ko smo bile dojenčice, pristen in zelo globok stik, takšnega, kot je možen le med mamo in dojenčkom, potem za nas ne bi bilo nobenih pasti. Ker pa je naravna spontanost iz strani družbe porušena in poteptana že mnogo generacij nazaj, seveda, tudi me, današnje matere, kljub racionalnemu prizadevanju, da temu ne bi bilo tako, zelo in vsak dan čutimo posledice tega zatiranja.Ko postanemo mame, se kaj lahko ujamemo v kakšno od zank našega časa-storilnostno naravnane družbe v kateri živimo in kulta mladosti in lepote, ki ga tako častimo.
Ker je naše prvinsko čutenje okrnjeno lahko pademo v dve skrajnosti:
Lahko postanemo „popolne mame“. Mogoče si želimo nadoknaditi tisto, kar smo v otroštvu pogrešale. Mogoče si želimo svetu dokazati, da smo močne, da zmoremo vse in to same, brez pomoči. Mogoče se tako hočemo oprati občutkov krivde, ki se lepijo na nas. Mogoče……vsaka bo po poglabljanju vase našla svoj pravi razlog. „Popolne mame“ , ki brezhibno skrbijo za svojega otroka, vodijo gospodinjstvo, so predane in strastne žene. Obenem najdejo čas, da so urejenega izgleda, ne zanemarjajo prijetljic in preberejo vrsto knjig o vzgoji, vrtičkarstvu, duhovni rasti, prehrani…. Pomanjkanje spanca jim ne pride do živega, nikoli niso razdražljive ali jezne, nikoli naveličane ali nasičene….Razdajajo se do onemoglosti, pa jim še vedno ni dovolj. Verjetno ne poznajo nobene mame, ki bi zadoščala njihovim standardom, saj taka mama seveda ne obstaja. Samo vprašanje časa je, kdaj pregorijo, takrat postanejo jezne, žalostne, prepirljive in za vse skupaj se obtožujejo in bi se najraje požrle, saj so „padle na izpitu“….
Druge so tiste, ki „se hočejo čimprej vrniti na stare tire“. Življenje z dojenčkom jim je lahko dolgočasno, ker nikakor ne najdejo poti do njega, saj jih ovira njihova lastna neizživeta bolečina. Hitijo se znebiti vseh znakov na svojem telesu, ki so jih pridobile od začetka nosečnosti naprej. Neustavljivo iščejo in sanjarijo o življenju, ki so ga živele prej, a seveda zamanLahko pa so to mame, ki na silo potačijo svoja komaj vzbrstela nežna čustva do dojenčka, ker to od njih zahtevajo mož, sorodniki, okolica…..Tem ubogim mamam se trga srce, ko poslušajo otrokov jok pred zaprtimi vrati, ker se otrok pač mora zgodaj naučiti reda.
Hm, verjetno smo vse bile vsaj za trenutek v vsaki od opisanih situacij, kajne? Moč je v tem, da gremo naprej. Da iščemo, da vstrajamo, da sprejemamo…. V sebi, ne zunaj nas. Materinstvo je vsekakor viharno obdobje v življenju ženske. V njem se utopimo ali pa postanemo močnejše…zelo močnejše. In zelo bližje sebi in tistim, ki nas imajo radi.

Značke: ,
marec 10, 2011

IGRAČE

Še preden se je Lu rodila, sem ji kupila prvo igračo. Levčka iz ekološko pridelanega bombaža, v naravnih barvah. Tudi sorodnikom sva naročila, da naj bodo igrače izključno iz naravnih materialov. Prve mesece igrače tako ali tako niso bile zanimive. Ko je začela stvari nositi v usta je še kar šlo. V roke sem ji dala neko eko igračo in bila sem pomirjena, ker ne grize neke plastične stvari, ki v ustih odpušča kdovekakšne strupe. Tudi energija naravnih materialov je tako drugačna od npr. plastičnih, tako nežna, nevsliljiva in po mojem mnenju prava za dojenčka. Ko pa je Lu začel zanimati svet naokoli, sploh pa ko se je začela premikati sama so eko igrače pri nas doživele neslavni konec. Pravzaprav jo je zanimalo vse, kar ni igrača, sploh pa so jo zanimale stvari, za katere sem mnenja, da so zdravju neprijazne. To so seveda stvari, s katerimi mi odrasli vsakodnevno rokujemo. Otrok nas pač želi posnemati. Ker so usta v tem obdobju glavno čutilo, je seveda za boljši občutek vsako stvar hotela tudi temljito oblizati.  Šele tedaj sem v popolnosti dojela, v kakšnem okolju pravzaprav živimo, kako je nemogoče se izogniti temu, da bi dojenček prišel v stik z materiali, ki so v najboljšem primeru le neprijetni v energijskem smislu, v najslabšem primeru pa škodljivi zdravju. Notranja oprema stanovanja, premazana z različnimi premazi, avto, ključi, pisala, revije in časopisi , telefoni, računalniki,  plastične embalaže(čeprav plastenka od eko šampona, pa ima vendar nalepko, ki verjetno ni primerna za uživanje!?), zadrga, ki po vztrajnem žvečenju začne spuščati barvo in še in še…

No, seveda, so tudi  igrače, ki so zanimive, da ne bo pomote. Plastične in tiste, ki so na baterije po izkušnjah bolj kot tiste iz naravnih materialov. Plastičen dojenček največkrat za šalo izrine punčko iz cunj.

Hja, kaj torej narediti? Lahko se preselimo v naravno okolje in se odpovemo avtu, telefonu in računalniku. Lahko nehamo toliko komplicirati. Lahko se odločimo, da bomo čim več časa preživeli v naravi in se zdravo prehranjevali-tako bomo vsaj zmanjšali druge neželjene vplive.  Lahko otroka tako izoliramo, da s plastičnimi igračami sploh ne pride v stik. Odločitve so osebne, vsaka družina najde svoje..

Dejstvo pa je, da je otrok lahko srečen tudi brez dragih ekološko  pridelanih in izdelanih igrač. Včasih morda še bolj srečen, saj se „improvizirane“ igrače (kot npr. odpadna embalaža, razni uporabni predmeti brez posebne vrednosti…) bolj pogosto menjavajo in nanje ni treba posebno paziti. Tako lahko otrok na njih spoznava učinke tolčenja, metanja itd…Drage igrače so ponavadi najbolj všeč nam staršem, otroci imajo bistveno drugačem čut za estetiko, vsaj dokler so majhni.