Archive for april, 2011

april 30, 2011

UPORABA VOZIČKA

Že pred porodom sem se odločila, da za dojenčka vozička ne bom uporabljala, saj mi je bilo bližje razmišljanje, da naj bo dojenček mami pač čim bližje-zato sem Lu nosila v slingu ali kasneje v traku. Ko pa je bila stara 8.mesecev, se mi je zazdelo, da je že kar težka, obenem pa mi je prijateljica ponudila voziček na posodo-in smo poskusili. Lu je bila navdušena-vendar le kakšnih 10 min. Voziček se je nato dolgočasil na balkonu, dokler ga ni odkrila Lu, stara takrat okoli 15 mesecev. Ravno je dobro shodila in ji je bilo v največjo zabavo porivati nekaj pred seboj. Voziček je bil seveda odličen za takšno igro, še vedno pa ni služil svojemu osnovnemu namenu.
Prevozno sredstvo je postal šele ko je bila Lu stara okoli 2 leti in še zdaj, ko se približuje tretjemu letu, ga imamo v avtu in ga uporabimo parkrat na mesec.
I

april 30, 2011

“SLABE” IGRAČE

Ko je bila Lu stara slabe pol leta, je dobila v dar prvo elektronsko oz. pojočo in žmigajočo igračo- nek čarobni plastični sodček, ki ima odprtine za razne like. Na voljo sta dve nastavitvi-otroka lahko poučuje o številkah ali obliki likov. Sodček je takoj romal za omaro, kjer se nabirajo neželjena darila. Pa ga je Lu, potem ko je že hodila in sama brskala po stanovanju, seveda našla. In tako je pojoči sodček res postal njena prva tovrstna igrača. Sledili so mu še govoreči kuža in konjiček in pa zadnja pridobitev-ležalnik za dojenčka z možnostjo predvajanja glasbe in vibriranja.
Delovala sem tako, da je Lu s elektronskimi igračami prihajala v stik čim redkeje, saj sem bila prepričana, da na otroka ne delujejo pozitivno, prej nasprotno. Res se je tudi v praksi potrdilo to, da so dražljaji, zvočni in svetlobni, ki jih te igrače oddajalo, velikokrat kar pretirani in občutljivega otroka, ki jih ni vajen, zlahka spravijo v dokaj napeto stanje.
Proti svojim pričakovanjem pa sem tudi, da se lahko tudi iz takšnih igrač razvije dobra igra, ki nudi otroku zadovoljstvo in prispeva k njegovemu razvoju-torej lahko ima skoraj vse lastnosti dobre igrače(skoraj zato, ker po mojem mnenju slabe lastnosti plastike in drugih umetnih materialov pač ne moremo zanemariti). Vendar pod določenimi pogoji. Prvi pogoj je ta, da nam uspe umiriti prej omenjeno napetost, ko otrok dobi igračo v roke. Drugi pogoj pa je ta, da z otrokom vsaj na začetu, ko to skoraj gotovo želi, z njim pri igri sodelujemo. Se pogovarjamo o igrači, poslušamo njegove komentarje, mogoče kaj razložimo …
Bistvo je seveda spet, tako kot pri vseh stvareh, naš odnos z otrokom. Govoreče igrače so zelo slabi nadomestki starševske pozornosti in so narejene zato, da se otrok z njimi zamoti in imamo starši z njim manj opravka -in ta ideja je tista, ki je slaba.
Sama igrača pa šele ob našem otroku polno zaživi, saj ji otrok pravzaprav vdihne dušo. Za moje pojme dolgočasna igrača s točno določeno funkcijo se čudežno spremeni- ležalnik lahko postane ladja, pojoči sodček pa na primer kahla za dojenčka. Otroška domišljija ne pozna meja, prav tako ne pozna delitve na „dobre „in „slabe“ igrače. Nesrečnemu otroku tudi najbolj naravne igrače ne prinesejo sreče, srečnemu pa plastične ne pokvarijo igrivosti, kreativnosti in zadovoljstva. Trudim se, da Lu ne obremenjujem s svojimi predsodki in stališči. Trudim se nepristransko opazovati njen odziv na igrače. Opažam pa (in ob tem ne morem skriti veselja:)), da se plastičnih igrač veliko hitreje naveliča kot igre v naravi. Hm, ali pa sem ji jaz zunaj v naravi boljša družba kot doma ob igračah..le kdo bi vedel:)

april 12, 2011

SUPER MAMA

Včasih me je veliko mamic občudovalo, pogosto so me spraševale kako mi uspe toliko postoriti, prebrati, kje najdem voljo za vsakodnevni tek, pa še čas za otroka, za druženje, prostovoljstvo, razna predavanja in delavnice o vzgoji in drugih temah, ki se vrtijo okoli dojenčkov in otrok, pa še za moža, kuharijo, brskanje po internetu….Dandanes je namreč precej občudovana ženska oz. mama, ki zmore vse ali vsaj marsikaj. Veliko mamic ima tako nažalost občutek, da so čez dan naredile premalo. Družba in njen vrtoglavi ritem sta v nas vtisnila globok pečat.
Zdaj me že dolgo nobena ni vprašala česa takega. V zadnjem letu je namreč moja storilnost bistveno upadla in to namenoma. To pa zato, ker se je precej spremenila moja notranja podoba super mame, prav tako pa moj seznam pravic, dolžnosti in prioritet. Zadnje čase se počutim bolj mirno, bolj srečno, bolj spočito…in predvsem res uživam z Lu.
Dovolim si zaspati skupaj z njo, dovolim si zjutraj pozno vstati, kdaj ne skuhati kosila, kdaj gledati tv… in počutim se vedno bolj super.
Moja nova super mama je preprosto tista, ki je iskrena do sebe. Če se odloči ostati doma z otroci je to zato, ker jo to resnično osrečuje. Če se vrne v službo, ima za to tehtne razloge, vsekakor pa ne zato, da „se spočije“ od domačih obveznosti. Super mama je nenehno v stiku s svojim otrokom in se nanj odziva. To ne pomeni, da postane njegova sužnja in ustreže vsaki njegovi muhi. Zmožna je prenehati brati knjigo sredi stavka, odditi s sestanka ali odpovedati pomemben dogodek v službi, če začuti, da jo otrok res potrebuje. Izraz „materinstvo ji je na prvem mestu“ se mi ne zdi najbolj posrečen. Bolj pomemno je, da materinstvo prepleta vsa področja ženske in se z njimi zliva. Ne moremo biti mama le nekaj ur na dan.
Mame, ki so samo zamenjale področja delovanja, so pa ostale enako strorilnostno naravnane v mojih očeh niso več supermame. Supermame so tiste, ki si upajo izstopiti iz vrtiljaka togih urnikov, norm, metod in načrtov in doživijo otrokovo brezčasje.

Mimogrede, danes sem prebrala, da imajo otroci mam, ki se več smejijo manj pogosto ekceme. Med smejanjem se namreč tvori in v mleko izloča melatonin, pomanjkanje le-tega pa je velikokrat povezano s pojavom ekcemov. Supermame so preprosto tiste, ki se z otrokom počutijo super.

april 5, 2011

OBLIKA MAME

Odkar sem mama je moje telo drugačno. Tako za druge kot zame. Včasih se mi zazdi, da sem bila prej tudi jaz samo eden od zunanjih opazovalcev, pomembna mi je bila namreč predvsem vizualna podoba. Zdaj pa so v ospredju funkcionalnost, udobje in prijetnost. Otroku je prav vseeno za obliko dojk, mamine so najboljše, saj je v njih dragoceno mleko. Trebuh, ki je mehek je še posebej vabljiv za otroške rokice in zelo prijeten za poležavanje na njem. Močne roke nosijo otroka, v objemu našega telesa se počuti varno. Odkar sem mama uživam v svojem telesu, ki hrani, prenaša in varuje mojega otroka. Ko pa se pogledam v ogledalo, se včasih oglasijo zunanji opazovalci v meni, ki se zmrdujejo nad nagubano kožo, štrlečim trebuhom in izginulimi dojkami. Takrat se zavem, kako globoko so vame vtisnjene podobe lepotic, ki nam jih vsiljujejo mediji. Vesela sem, da se to dogaja vedno manjkrat. Ljubezen in zaupanje v svojo telo bom lahko prenesla svoji hčeri le tako, da ji bom sama za vzgled.
Mame so različnih oblik, zunanjih in notranjih. Tako kot vse, kar je živega na svetu. Enake in vedno iste so samo umetne stvari brez življenjskega toka, ki nenehno spreminja, brusi, oblikuje….

april 4, 2011

ŽIVLJENJE V ŠTEVILKAH

Danes sem čisto slučajno, med pregledovanjem neke službene literature, prebrala tale podatek:
Po statistikah IVZS je bilo leta 2009 v Sloveniji 4.653 splavov in 21.644 porodov. A sem prav prebrala??? Še malo sem uporabila internet in našla potrdilo-na 100 porodov 58 splavov. Podatki so me zelo presenetili. Sicer se o teh številkah nikoli nisem spraševala, vendar sem bila mnenja, da je splavov zelo malo. Mogoče zato, ker pravzaprav ne poznam nobene ženske, za katero bi vedela, da je naredila splav. Poznam jih pa zelo zelo veliko, ki ne zanosijo kljub veliki želji in medicinski pomoči. A se torej jaz gibljem v takšni „neplodni“ družbi? Bolj verjetno je, da se o splavih pač ne govori. O neplodnosti pa zadnje čase veliko. Zdi se mi, da je neplodnost v zadnjih letih(desetletjih) nekako zgubila tisti posmehljiv in ponižujoč prizvok(„jalova“ žena) in se danes obravnava ko še ena od neštetih novodobnih bolezni, na katero ženska pač nima velikega vpliva. Bolečina obojih- tistih, ki namenoma naredijo splav in tistih, ki ne zanosijo je nedvomno velika. Ženske, ki so naredile splav pa nosijo čez življenje še dodatno težo-težo svoje zavestne odločitve, svojo bolečino pa ponavadi obdržijo zase, saj je splav v družbi dokaj stigmatizirana tema. Danes mislim na te ženske, po statistiki sodeč gotovo kakšno poznam!