“SLABE” IGRAČE

Ko je bila Lu stara slabe pol leta, je dobila v dar prvo elektronsko oz. pojočo in žmigajočo igračo- nek čarobni plastični sodček, ki ima odprtine za razne like. Na voljo sta dve nastavitvi-otroka lahko poučuje o številkah ali obliki likov. Sodček je takoj romal za omaro, kjer se nabirajo neželjena darila. Pa ga je Lu, potem ko je že hodila in sama brskala po stanovanju, seveda našla. In tako je pojoči sodček res postal njena prva tovrstna igrača. Sledili so mu še govoreči kuža in konjiček in pa zadnja pridobitev-ležalnik za dojenčka z možnostjo predvajanja glasbe in vibriranja.
Delovala sem tako, da je Lu s elektronskimi igračami prihajala v stik čim redkeje, saj sem bila prepričana, da na otroka ne delujejo pozitivno, prej nasprotno. Res se je tudi v praksi potrdilo to, da so dražljaji, zvočni in svetlobni, ki jih te igrače oddajalo, velikokrat kar pretirani in občutljivega otroka, ki jih ni vajen, zlahka spravijo v dokaj napeto stanje.
Proti svojim pričakovanjem pa sem tudi, da se lahko tudi iz takšnih igrač razvije dobra igra, ki nudi otroku zadovoljstvo in prispeva k njegovemu razvoju-torej lahko ima skoraj vse lastnosti dobre igrače(skoraj zato, ker po mojem mnenju slabe lastnosti plastike in drugih umetnih materialov pač ne moremo zanemariti). Vendar pod določenimi pogoji. Prvi pogoj je ta, da nam uspe umiriti prej omenjeno napetost, ko otrok dobi igračo v roke. Drugi pogoj pa je ta, da z otrokom vsaj na začetu, ko to skoraj gotovo želi, z njim pri igri sodelujemo. Se pogovarjamo o igrači, poslušamo njegove komentarje, mogoče kaj razložimo …
Bistvo je seveda spet, tako kot pri vseh stvareh, naš odnos z otrokom. Govoreče igrače so zelo slabi nadomestki starševske pozornosti in so narejene zato, da se otrok z njimi zamoti in imamo starši z njim manj opravka -in ta ideja je tista, ki je slaba.
Sama igrača pa šele ob našem otroku polno zaživi, saj ji otrok pravzaprav vdihne dušo. Za moje pojme dolgočasna igrača s točno določeno funkcijo se čudežno spremeni- ležalnik lahko postane ladja, pojoči sodček pa na primer kahla za dojenčka. Otroška domišljija ne pozna meja, prav tako ne pozna delitve na „dobre „in „slabe“ igrače. Nesrečnemu otroku tudi najbolj naravne igrače ne prinesejo sreče, srečnemu pa plastične ne pokvarijo igrivosti, kreativnosti in zadovoljstva. Trudim se, da Lu ne obremenjujem s svojimi predsodki in stališči. Trudim se nepristransko opazovati njen odziv na igrače. Opažam pa (in ob tem ne morem skriti veselja:)), da se plastičnih igrač veliko hitreje naveliča kot igre v naravi. Hm, ali pa sem ji jaz zunaj v naravi boljša družba kot doma ob igračah..le kdo bi vedel:)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: