UREJANJE OTROKOVE IGRE

Kampiranje je med drugim tudi odlična priložnost za opazovanje in dojemanje življenja ljudi okoli sebe, saj šotori ne prikrijejo zvoka in slike tako dobro kot hiše ali bloki in tako se večina življenja dogaja kar zunaj, vsem na očeh.
Letos sem posebej opazovala otroke, tiste malo večje, ki že hodijo v vrtec ali šolo. Prosta igra, torej igra, pri kateri otrok sam določa potek, pravila, začetek in konec, se mi je vedno zdela zelo pomembna, pomembnejša od usmerjene, vendar nakako nisem znala določiti, kaj točno je težava pri usmerjeni igri. Res je, da se otroci s pristnim navdušenjem naučijo kakšno novo igro, ki jim jo pokaže odrasli. Prav tako se kdaj pa kdaj radi prepustijo vodstvu, predvsem pa radi ponavljajo….težava pa je seveda spet, tako kot pri vseh stvareh), v količini oz. pogostosti. V obstoječem izobraževalnem sistemu je dokaj malo prostora za otrokovo ustvarjalnost. Pa kaj bi krivili sistem, začne se tako ali tako že doma. Otroku kar naprej določamo, kaj lahko prime v roko, česa ne. Ko shodi, mu zapovemo, naj se giblje tam, kjer se nam zdi primerno. Ko je starejši, ga kot mulo vlečemo iz točke A v točko B, on pa bi rad pogledal vsak kamenček in vsako travico ob poti. Otrokovo raziskovalnost in pristno radovednost, hote ali nehote, nenehno zatiramo. Nekateri so bolj vstrajni, nekateri pa so tam do vrtca že prilagojeni temu, da samo sprejemajo navodila od zunaj, igrajo se tako kot je odraslim najbolj po godu.
Nedolgo nazaj sva bili z Lu povabljeni na organizirano praznovanje rojstnega dneva v telovadnici. To je bilo prvo tovrtsno vabilo in sva se odzvali. Izučene animatorke so imele polne škatle rekvizitov. Po dve uri trajajočem norenju iz ene igre v drugo so bili utrujeni vsi. Otroci so se komaj navdušili nad neko igro, že so jih animatorke začele usmerjati v nekaj drugega. Če si je otrok dal lonček na glavo , ne pa v krog, kamor je bil namenjen, je bil v svojem ustvarjanju prekinjen in ponovno je sledila toča navodil. Tako kot se otroci niso uspeli individualno izraziti, smo tudi mi starši komaj izmenjali kakšno besedo, ker smo se morali nenehno premikati, pa še muzika je bila precej glasna. Da ne omenjam tega, da je bil zunaj lep dan in da je bila telovadnica v neposredni bližini gozda in travnika….
Ta izkušnja mi je pomagala razumeti, kje in kako otrok zgubi stik s svojimi vzgibi, ki ga vabijo k raziskovanju sveta okoli sebe.
Da se vrnem v kamp: Otrok pride zjutraj iz šotora, ne pogleda ne morja, ne dreves, ne sliši ptičev ali vetra…na obrazu nobenega veselja do novega dneva, iskrivosti, navdušenja… Potem vstanejo še starši, mu pripravijo zajtrk, otrok vzame v roke elektronsko igrico, knjigo, pobarvanko, igralne karte, didaktično igro…otrok se s tem igra, dokler mu spet ne postane dolgčas in postane staršem nadležen….starši mu dajo novo zaposlitev ali pa ga naderejo, odvisno od njihovega razpoloženja….to se nadaljuje cel dan, v različnih oblikah z istimi vsebinami…otrok je pasiven, brez lastne iniciative, kar mu včasih starši celo očitajo( „igraj se no že sam“! in se pri tem ne zavedajo, da so (so)krivi te nejegove nezmožnosti). Ker je bil tolikokrat okregan, popravljen, prestrežen, opomnjen, zavrt….le malokateri nazadnje le ne odneha in postane gluh za lastne vzgibe. Manjši, še ne toliko prilagojeni otroci, seveda večkrat na dan uidejo z igralne podloge, se umažejo z zemljo, zgradijo hišo iz stolov in knjig…njih je veselje opazovati, a kako dolgo bodo še tako živahno aktivni?Saj vendar starši velikokrat, večinoma nezavedno, sporočajo otrokom, da so pridni in da jih imajo radi le takrat, ko sprejmejo to pasivno vlogo in se ravnajo po navodilih.
Seveda, razumem tudi starše. Ko se po dolgem in napornem delovnem dnevu končno le vrnejo v zavetje doma, je mnogograt lažje otroku določiti, kje in s čim se bo igral, da ga bodo imeli hkrati na očeh in postorili še 100 prepotrebnih stvari. Kje bi le našli čas in hodili za otrokom naokoli, pospravljali za njim in mu razlagali stvari…
Ravnotežje, spoštovanje in opazovanje otroka; pustiti otroku , da obudi našo lastno radovednost; sprememba našega načina življenja v takšnega, kakršnega bi želeli za svojega otroka; skrb zase, da bomo imeli dovolj energije za spremljanje otrok, namesto da jih oblikujemo tako, da bo z njimi čim manj dela…to so verjetno koraki v pravo smer, v smer srečnejšega starševstva in življenja.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: