Archive for ‘IGRAČE’

april 30, 2011

“SLABE” IGRAČE

Ko je bila Lu stara slabe pol leta, je dobila v dar prvo elektronsko oz. pojočo in žmigajočo igračo- nek čarobni plastični sodček, ki ima odprtine za razne like. Na voljo sta dve nastavitvi-otroka lahko poučuje o številkah ali obliki likov. Sodček je takoj romal za omaro, kjer se nabirajo neželjena darila. Pa ga je Lu, potem ko je že hodila in sama brskala po stanovanju, seveda našla. In tako je pojoči sodček res postal njena prva tovrstna igrača. Sledili so mu še govoreči kuža in konjiček in pa zadnja pridobitev-ležalnik za dojenčka z možnostjo predvajanja glasbe in vibriranja.
Delovala sem tako, da je Lu s elektronskimi igračami prihajala v stik čim redkeje, saj sem bila prepričana, da na otroka ne delujejo pozitivno, prej nasprotno. Res se je tudi v praksi potrdilo to, da so dražljaji, zvočni in svetlobni, ki jih te igrače oddajalo, velikokrat kar pretirani in občutljivega otroka, ki jih ni vajen, zlahka spravijo v dokaj napeto stanje.
Proti svojim pričakovanjem pa sem tudi, da se lahko tudi iz takšnih igrač razvije dobra igra, ki nudi otroku zadovoljstvo in prispeva k njegovemu razvoju-torej lahko ima skoraj vse lastnosti dobre igrače(skoraj zato, ker po mojem mnenju slabe lastnosti plastike in drugih umetnih materialov pač ne moremo zanemariti). Vendar pod določenimi pogoji. Prvi pogoj je ta, da nam uspe umiriti prej omenjeno napetost, ko otrok dobi igračo v roke. Drugi pogoj pa je ta, da z otrokom vsaj na začetu, ko to skoraj gotovo želi, z njim pri igri sodelujemo. Se pogovarjamo o igrači, poslušamo njegove komentarje, mogoče kaj razložimo …
Bistvo je seveda spet, tako kot pri vseh stvareh, naš odnos z otrokom. Govoreče igrače so zelo slabi nadomestki starševske pozornosti in so narejene zato, da se otrok z njimi zamoti in imamo starši z njim manj opravka -in ta ideja je tista, ki je slaba.
Sama igrača pa šele ob našem otroku polno zaživi, saj ji otrok pravzaprav vdihne dušo. Za moje pojme dolgočasna igrača s točno določeno funkcijo se čudežno spremeni- ležalnik lahko postane ladja, pojoči sodček pa na primer kahla za dojenčka. Otroška domišljija ne pozna meja, prav tako ne pozna delitve na „dobre „in „slabe“ igrače. Nesrečnemu otroku tudi najbolj naravne igrače ne prinesejo sreče, srečnemu pa plastične ne pokvarijo igrivosti, kreativnosti in zadovoljstva. Trudim se, da Lu ne obremenjujem s svojimi predsodki in stališči. Trudim se nepristransko opazovati njen odziv na igrače. Opažam pa (in ob tem ne morem skriti veselja:)), da se plastičnih igrač veliko hitreje naveliča kot igre v naravi. Hm, ali pa sem ji jaz zunaj v naravi boljša družba kot doma ob igračah..le kdo bi vedel:)

Advertisements
marec 10, 2011

IGRAČE

Še preden se je Lu rodila, sem ji kupila prvo igračo. Levčka iz ekološko pridelanega bombaža, v naravnih barvah. Tudi sorodnikom sva naročila, da naj bodo igrače izključno iz naravnih materialov. Prve mesece igrače tako ali tako niso bile zanimive. Ko je začela stvari nositi v usta je še kar šlo. V roke sem ji dala neko eko igračo in bila sem pomirjena, ker ne grize neke plastične stvari, ki v ustih odpušča kdovekakšne strupe. Tudi energija naravnih materialov je tako drugačna od npr. plastičnih, tako nežna, nevsliljiva in po mojem mnenju prava za dojenčka. Ko pa je Lu začel zanimati svet naokoli, sploh pa ko se je začela premikati sama so eko igrače pri nas doživele neslavni konec. Pravzaprav jo je zanimalo vse, kar ni igrača, sploh pa so jo zanimale stvari, za katere sem mnenja, da so zdravju neprijazne. To so seveda stvari, s katerimi mi odrasli vsakodnevno rokujemo. Otrok nas pač želi posnemati. Ker so usta v tem obdobju glavno čutilo, je seveda za boljši občutek vsako stvar hotela tudi temljito oblizati.  Šele tedaj sem v popolnosti dojela, v kakšnem okolju pravzaprav živimo, kako je nemogoče se izogniti temu, da bi dojenček prišel v stik z materiali, ki so v najboljšem primeru le neprijetni v energijskem smislu, v najslabšem primeru pa škodljivi zdravju. Notranja oprema stanovanja, premazana z različnimi premazi, avto, ključi, pisala, revije in časopisi , telefoni, računalniki,  plastične embalaže(čeprav plastenka od eko šampona, pa ima vendar nalepko, ki verjetno ni primerna za uživanje!?), zadrga, ki po vztrajnem žvečenju začne spuščati barvo in še in še…

No, seveda, so tudi  igrače, ki so zanimive, da ne bo pomote. Plastične in tiste, ki so na baterije po izkušnjah bolj kot tiste iz naravnih materialov. Plastičen dojenček največkrat za šalo izrine punčko iz cunj.

Hja, kaj torej narediti? Lahko se preselimo v naravno okolje in se odpovemo avtu, telefonu in računalniku. Lahko nehamo toliko komplicirati. Lahko se odločimo, da bomo čim več časa preživeli v naravi in se zdravo prehranjevali-tako bomo vsaj zmanjšali druge neželjene vplive.  Lahko otroka tako izoliramo, da s plastičnimi igračami sploh ne pride v stik. Odločitve so osebne, vsaka družina najde svoje..

Dejstvo pa je, da je otrok lahko srečen tudi brez dragih ekološko  pridelanih in izdelanih igrač. Včasih morda še bolj srečen, saj se „improvizirane“ igrače (kot npr. odpadna embalaža, razni uporabni predmeti brez posebne vrednosti…) bolj pogosto menjavajo in nanje ni treba posebno paziti. Tako lahko otrok na njih spoznava učinke tolčenja, metanja itd…Drage igrače so ponavadi najbolj všeč nam staršem, otroci imajo bistveno drugačem čut za estetiko, vsaj dokler so majhni.