Archive for ‘PLENICE’

december 21, 2010

PLENICE

Dojenčki „spodaj brez“

Preden postanemo starši bi nas verjetno večina narisala dojenčka s plenico. Poleg dude je to vendarle njegov »osnovni pripomoček«! Če potem malo razmišljamo v tej smeri, npr. če smo ekološko osveščeni, kmalu izvemo za pralne plenice. Starejše generacije se ob omembi le-teh primejo za glavo, češ da nimamo pojma, kaj pomeni prati plenice! Ko razmišljamo naprej se nam  kmalu postavi vprašanje, hm, kako pa živijo vsi tisti dojenčki po svetu, kjer ni trgovin s plenicami? Odmetovalne plenice so sploh izum novejšega časa, prve Pamperske so prišle na naše tržišče šele pred dobrimi 20 leti.

Neuporaba plenic oz. komuniciranje z dojenčkom o izločanju torej ni neka nova, alternativna metoda, način nege ali privajanja na čistočo. Je naravna, a pri nas dokaj neznana in predvsem nepriznana sposobnost sporazumevanja med mamo (ali katerim koli skrbnikom, ki je dojenčku blizu) in dojenčkom. Nepriznana zato, ker je veliko mam, ki potem, ko jim razložimo za kaj gre, ugotovi, da je nakaj takega vsaj delno pravzaprav počela s svojim dojenčkom. V tujini je tak način v zadnjem času že kar poznan (Daiper free, Elimination comunitation, Natural Infant hygiene). Pri nas je tovrsten način razumevanja otroka med starši v zadnjih nekaj letih znan pod nazivom »koncept brez plenic«. Treba pa je poudariti, da je bolj kot dejstvo, da je otrok brez plenice pomembno to, da je plenica (če jo otrok ima) večinoma suha, saj mu omogočimo, da lula in kaka nekam drugam.

Vsi dojenčki pokažejo (oz. spremenijo svoje vedenje) takrat, ko jih tišči. Gre torej bolj za »privajanje« staršev, da se odzovejo na otrokove znake in so pozorni na njegov ritem kot za to, da bi se dojenčki privajali na karkoli. Dojenčku je namreč vse na tem svetu novo, potrebuje nekaj časa, da mu postane nek način, vzorec domač. Tako se lahko navadi na izločanje v lavor, stranišče, umivalnik ali pa v plenico. Slednje zahteva pri občutljivih dojenčkih včasih kar nekaj časa in slabe volje, tako s strani dojenčka kot s strani staršev, saj otrok instinktivno teži k temu, da je njegova ritka na suhem. Tudi živalski mladiči se zelo redko polulajo v gnezdo. Prav tako je prehod iz plenic na kahlo, stranišče težavnejši – plenice postanejo »železna srajca«, prirojen občutek za čistočo je zaradi neupoštevanja zamrl. V znanstevih krogih sicer velja, da dojenček naj ne bi imel nadzora nad sfinktri, ki nadzorujejo izločanje, vendar vsaka mama, ki začne pozorno opazovati in čutiti svojega otroka to teorijo zlahka zavrne. Pa četudi naj bi se otrok, ko mu odstranimo plenico polulal zaradi temperaturnih razlik in ne zaradi svojega lastnega nadzora (tako trdi stroka) – pa kaj potem! Saj ni važen vzrok ampak dejstvo, da mu lahko omogočimo, da se olajša nekam drugam, ne pa v plenico, ki jo bi potem moral nositi še par ur.

Plenica je vsekakor koristen pripomoček, ki ga lahko s pridom uporabljamo, vendar naj ne bo nadomestek za našo pozornost! Vloga WC-ja je le ena od mnogih možnosti uporabe plenice. Plenice so zelo uporabne za amortizacijo v obdobju prvih korakov, ko malček večkrat pristane na ritki. Majhni otroci radi sedijo na tleh, tako noter kot zunaj na prostem in v hladnejših letnih časih lahko plenica tako ohranjajo ritko na toplem. Plastična oziroma prekrivna plenica  tako ohranja ritko suho, če se mali kobacajček vsede na mokro travo… Pa gotovo se še kaj najde 🙂

Dojenčki nam sporočajo, kdaj jih tišči,vendar starši velikokrat ne prepoznamo znakov. Preprosto zato, ker o tem nikoli nismo razmišljali in ker enostavno nimamo izkušenj.

Na kaj smo pozorni:

– Nemir.

Večina staršev ob dojenčkovem nemiru, brcanju, nervoznem  dojenju, stokanju v spanju (otrok se zato, ker ga tišči velikokrat prebudi in če mu ne zamenjamo plenice težko zaspi nazaj v mokri), najprej pomisli, da je otrok lačen. To je naravno, ker je lakota življensko ogrožujoča. Vendar starši marsikdaj, potem ko začnejo prepoznavati otrokove znake, s katerimi napoveduje, da mora lulati ali kakati, ugotovijo kaj je bil vzrok nemira v preteklosti.

– Sprememba vedenja pri starejših dojenčkih in malčkih.

Otrok se lahko narahlo strese, se povsem umiri za trenutek, se prime za spolovila, se odplazi stran z igralne podloge, pride do mame, se hoče dojiti, postane siten, išče očesni stik,…

– Urnik.

Z opazovanjem otroka hitro ugotovimo, da ima nek okviren urnik lulanja in kakanja. Mali dojenčki pogosto izločajo med dojenjem, kasneje po ali pred dojenjem, skoraj vedno pa kmalu po tem, ko se zbudijo in preden zaspijo. Večinoma dojenčki in malčki pogosteje lulajo dopoldan, ponoči s starostjo vedno manj. Vsak otrok pa ima seveda malo drugačen ritem, ki pa ga pozoren starš hitro osvoji. Ritem se s starostjo seveda spreminja, prav tako ga ponavadi podrejo bolezni, spremembe dnevne rutine itd.

– Intuicija.

In nenazadnje – intuicija, ki je ponavadi kar močno razvita, vendar se moramo v večini primerov starši šele naučiti, kako ji zaupati.

Kam pa potem, če ne v plenico:

– Čisto majhne dojenčke, ki še ne znajo sedeti moramo držati v položaju lunice. Lahko je s hrbtom naslonjen na sprednji del našega telesa, z vsako roko pa ga držimo za stegna. Velikokrat dojenčki izločajo med dojenjem, v tem primeru mu le razširimo noge kar med tem, ko se doji. Dojenčka lahko držimo nad posebej temu namenjenim širokim lavorjem, straniščem, umivalnikom, zelenico… Prožnost in prilagoditve na vaš individualni način življenja so tudi tukaj ključ do uspeha!

Ko dojenček zna sedeti lahko začnemo uporabljati kahlo ali morda nastavek za stranišče. Večina dojenčkov ima med sedenjem na kahlici rado družbo, nekateri otroci potrebujejo malo vzpodbude, da se umirijo in opravijo svoje, saj jih kliče igra in nešteto drugih stvari. Vendar naj sedenje ne postane prisila, prav tako ne edini čas in kraj, kjer otrok dobi našo pozornost. Sedenje na kahli več kot približno 5 minut  pri dojenčkih ponavadi ni potrebno oz. primerno. Ko pa so starejši nekateri radi posedijo tudi dalj časa in vmes preberejo kakšno knjigico.

Katere prilagoditve nam lahko to olajšajo:

– Uporabljamo nepremočljive podloge v posteljah, kavčih….

– Če vrednih stvari (tepihov, lesenih podov in podobno) ne moremo zaščititi (npr. na obiskih), otroku oblečemo plenico ali vpojne hlačke. Tako bomo bolj sproščeni in bomo lažje zaznali otrokove potrebe, kot če bi bili stalno na preži…

– Uporabljamo obleko, ki se hitro sleče (pajacki tako ne pridejo v poštev; bodiji so zapeti ob strani – tako lahko ob “nezgodi” zamenjamo samo hlačke) Hlačke naj po možnosti v predelu ritke nimajo šivov ali pa vsaj naj le-ti ne bodo ostri.V tem primeru dojenčku ni potrebno (pre)obleči še spodnjih hlačk. To je še posebej pomembno pri manjših otrocih, pri katerih so »nezgode« bolj pogoste. Idelane hlačke so koži prijazne, a hkrati kar se da vpojne in seveda pralne.

– Vedno imejmo  s sabo rezervno obleko.

– Nabavimo si širok lavor, kup starih brisač in razne vrste plenic za različne priložnosti.

– “Prevetrimo“ dosedanje higenske standarde.

– Otrokovo izločanje naj ne postane središče naše pozornosti, nezgode naj nas ne spravijo iz tira, vse skupaj mora biti vir navdiha. Če ni tako, potem je čas za temeljit razmislek.

– Postanimo maksimalno prožni in pripravljeni na novosti. Ne ujemimo se v lastna načela in predsodke v smislu – moj otrok je »spodaj brez« za vsako ceno!

Zakaj pa sploh pravzaprav »spodaj brez«:

– Preprečimo plenični izpuščaj.

– Ne zaznamujmo dela telesa, ki je navadno pod plenicami, kot nekaj posebnega, umazanega, nedostopnega za otrokovo in naše dotikanje.

– Izboljšamo komunikacijo z otrokom. To se seveda pozna na vseh ravneh in področjih, tudi kasneje, ko so plenice že zgodovina.

– Izboljšajmo lastno intuicijo, pokažimo otroku, da spoštujemo njegove potrebe.

– Vzpodbujamo zavedanje otrokovega telesa in procesov v njem.

-Zaradi ekološke osveščenosti, zmanjšajmo količino smeti, varčujemo denar

– Postanemo lahko bolj uskljajeni, bolj pogumni… ali pa bolj realistični in potrpežljivi  Kar pač rabimo v tistem trenutku, da postanemo bolj celostni, bljižje otroku.