Archive for ‘STARŠEVSTVO’

februar 8, 2012

ALI SO RISANKE VZGOJNE?

Dokaj pogosto zastavljeno in tudi pogosto odgovarjano vprašanje. Pri nas risank ni bilo, dokler nisem šla  v službo. Ob moji odsotnosti oz. ob prisotnosti drugega odraslega pa so začela veljati druga pravila, ki so vključevala tudi gledanje risank, resda izbranih. Prejšno zimo se je bilo treba kar pošteno pregovarjati, včasih je Lu tudi glasno in burno protestirala, ko smo se odrasli odločili, da je dnevna doza risank dosežena. Od pomladi do jeseni, ko so bili dnevi daljši in bolj barviti, smo na risanke vsi pozabili. Pa nam spet delajo družbo zvečer pred spanjem nekje od pozne jeseni. Letos je tako, da Lu sama reče, da je dovolj, to pa je po mojem mnenju presenetljivo kmalu, po približno 15-20 minutah. Me je vmes že zaskrbelo-kaj, a mojemu otroku primanjkuje koncentracije?!Mame, nikoli nismo zadovoljne, nikoli brez skrbi:)

Torej, ali so risanke vzgojne? Če jih gledamo skupaj z otrokom, potem so lahko vzgojne za nas starše. Včeraj sem naprimer ob tej risanki http://www.youtube.com/watch?v=qA5lo3cTuWc (glede na kontekst zanimivo do 1.50 minute) doživela razvetljenje.Da imam preveč stvari v življenju, ki jih rada delam, tako kot ima Barbapapa veliko družino, ki jo ima rad. Ima pa premajhno hišo za vse, tako kot imam jaz premalo časa za vse. Ok, oni gredo potem v novo, večjo hišo…jaz pa ne znam raztegniti dneva. Tako sem dojela, da moram nehati “basati” stvari v svoje življenje, to spoznanje me je nekako pomirilo, mi dalo smernice za naprej. Včasih se res splača ustaviti in si ogledati risanko skupaj z otrokom.

So risanke vzgojne tudi za otroke? Ne vem. Verjtno so bolj vzgojne, če jih gleda skupaj z nami in ima možnost komentiranja, izmenjave mnenj, možnost spraševanja (kar triletniki delajo od vsega najrajši:)) kot pa če jih gledajo sami takrat, ko moramo mi medtem postoriti kaj nujnega. Pa seveda odvisno od risanke. Odvisno od konteksta.Odvisno od vsega drugega v otrokovem življenju. Težko vprašanje, ni kaj. Če pa vprašamo otroke, se jim bo zdelo zelo lahko, odgovor pa na pladnju.

Včasih je morda dobro odložiti breme starševstva, ki nas sili, da se nenehno odločamo, kaj je prav in kaj narobe. Posedimo s svojimi otroci in uživajmo v preprostih stvareh, ki jih otroke razveseljujejo že skozi generacije,  brez razmišljanja. Užitek je tisti, ki nam bo vsem ostal v spominu; vsebine risanke bodo pozabljene, bomboni prebavljeni in izločeni, umazana posoda pa bo ostala prav tam, kjer smo jo pustili!

september 1, 2011

NEIZOGIBNI KRATKI STIKI

Vsak starš, ki je kaj prebral o povezovalnem starševstvu ve, da dojenčki afriških mater, ki se nosijo v slingu, baje manj jokajo. Sploh obstaja veliko pisnih zapisov o tem, kako ljudstva, ki živijo bližje naravi nimajo težav z vzgojo, otroci so srečno sproščeni in brez napadov trme, starši pa ne doživljajo preutrujenosti, pomanjkanja časa in vzgojnih dilem. Super, torej je to možno-toda kaj je vendar narobe z nami?? Zakaj ne poznam niti ene družine, kjer bi bilo tako?
Zadnjič, ob gledanju filmčka, ki ga zelo priporočam http://www.youtube.com/watch?v=QkytlvAEE2k pa sem končno dojela: tiste afriške mame ne bulijo kar naprej v računalnik ali v knjigo. Ne pogovarjajo se po telefonu. Skratka ne delajo stvari, ki jih otroci ne smejo oz. pri katerih ne morejo sodelovati. Afriški otroci lahko pomagajo mami pri vseh gospodinjskih opravilih, Kaj pa potem, če malo moke uide iz posode ali če so tla polita. Nikjer nobenega tepiha, prta, drage porcelanaste posode. Kaj lepšega za otroka, kot pomagati v kuhinji-to ve vsaka mama. Ampak ko tam otroku grozi toliko nevarnosti v obliki električnih aparatov, ostrih nožev in vročih kuhalnih plošč. Pa seveda se mamam ne ljubi kar naprej brisati poplave okoli pomivalnega korita, trgati koščkov posušenega testa s sten in pa sploh vsake pet minut pometati.
Neizogibni kratki stiki v naši moderni družbi, ki se jim še nismo uspeli evolucijsko prilagoditi:)

september 1, 2011

UREJANJE OTROKOVE IGRE

Kampiranje je med drugim tudi odlična priložnost za opazovanje in dojemanje življenja ljudi okoli sebe, saj šotori ne prikrijejo zvoka in slike tako dobro kot hiše ali bloki in tako se večina življenja dogaja kar zunaj, vsem na očeh.
Letos sem posebej opazovala otroke, tiste malo večje, ki že hodijo v vrtec ali šolo. Prosta igra, torej igra, pri kateri otrok sam določa potek, pravila, začetek in konec, se mi je vedno zdela zelo pomembna, pomembnejša od usmerjene, vendar nakako nisem znala določiti, kaj točno je težava pri usmerjeni igri. Res je, da se otroci s pristnim navdušenjem naučijo kakšno novo igro, ki jim jo pokaže odrasli. Prav tako se kdaj pa kdaj radi prepustijo vodstvu, predvsem pa radi ponavljajo….težava pa je seveda spet, tako kot pri vseh stvareh), v količini oz. pogostosti. V obstoječem izobraževalnem sistemu je dokaj malo prostora za otrokovo ustvarjalnost. Pa kaj bi krivili sistem, začne se tako ali tako že doma. Otroku kar naprej določamo, kaj lahko prime v roko, česa ne. Ko shodi, mu zapovemo, naj se giblje tam, kjer se nam zdi primerno. Ko je starejši, ga kot mulo vlečemo iz točke A v točko B, on pa bi rad pogledal vsak kamenček in vsako travico ob poti. Otrokovo raziskovalnost in pristno radovednost, hote ali nehote, nenehno zatiramo. Nekateri so bolj vstrajni, nekateri pa so tam do vrtca že prilagojeni temu, da samo sprejemajo navodila od zunaj, igrajo se tako kot je odraslim najbolj po godu.
Nedolgo nazaj sva bili z Lu povabljeni na organizirano praznovanje rojstnega dneva v telovadnici. To je bilo prvo tovrtsno vabilo in sva se odzvali. Izučene animatorke so imele polne škatle rekvizitov. Po dve uri trajajočem norenju iz ene igre v drugo so bili utrujeni vsi. Otroci so se komaj navdušili nad neko igro, že so jih animatorke začele usmerjati v nekaj drugega. Če si je otrok dal lonček na glavo , ne pa v krog, kamor je bil namenjen, je bil v svojem ustvarjanju prekinjen in ponovno je sledila toča navodil. Tako kot se otroci niso uspeli individualno izraziti, smo tudi mi starši komaj izmenjali kakšno besedo, ker smo se morali nenehno premikati, pa še muzika je bila precej glasna. Da ne omenjam tega, da je bil zunaj lep dan in da je bila telovadnica v neposredni bližini gozda in travnika….
Ta izkušnja mi je pomagala razumeti, kje in kako otrok zgubi stik s svojimi vzgibi, ki ga vabijo k raziskovanju sveta okoli sebe.
Da se vrnem v kamp: Otrok pride zjutraj iz šotora, ne pogleda ne morja, ne dreves, ne sliši ptičev ali vetra…na obrazu nobenega veselja do novega dneva, iskrivosti, navdušenja… Potem vstanejo še starši, mu pripravijo zajtrk, otrok vzame v roke elektronsko igrico, knjigo, pobarvanko, igralne karte, didaktično igro…otrok se s tem igra, dokler mu spet ne postane dolgčas in postane staršem nadležen….starši mu dajo novo zaposlitev ali pa ga naderejo, odvisno od njihovega razpoloženja….to se nadaljuje cel dan, v različnih oblikah z istimi vsebinami…otrok je pasiven, brez lastne iniciative, kar mu včasih starši celo očitajo( „igraj se no že sam“! in se pri tem ne zavedajo, da so (so)krivi te nejegove nezmožnosti). Ker je bil tolikokrat okregan, popravljen, prestrežen, opomnjen, zavrt….le malokateri nazadnje le ne odneha in postane gluh za lastne vzgibe. Manjši, še ne toliko prilagojeni otroci, seveda večkrat na dan uidejo z igralne podloge, se umažejo z zemljo, zgradijo hišo iz stolov in knjig…njih je veselje opazovati, a kako dolgo bodo še tako živahno aktivni?Saj vendar starši velikokrat, večinoma nezavedno, sporočajo otrokom, da so pridni in da jih imajo radi le takrat, ko sprejmejo to pasivno vlogo in se ravnajo po navodilih.
Seveda, razumem tudi starše. Ko se po dolgem in napornem delovnem dnevu končno le vrnejo v zavetje doma, je mnogograt lažje otroku določiti, kje in s čim se bo igral, da ga bodo imeli hkrati na očeh in postorili še 100 prepotrebnih stvari. Kje bi le našli čas in hodili za otrokom naokoli, pospravljali za njim in mu razlagali stvari…
Ravnotežje, spoštovanje in opazovanje otroka; pustiti otroku , da obudi našo lastno radovednost; sprememba našega načina življenja v takšnega, kakršnega bi želeli za svojega otroka; skrb zase, da bomo imeli dovolj energije za spremljanje otrok, namesto da jih oblikujemo tako, da bo z njimi čim manj dela…to so verjetno koraki v pravo smer, v smer srečnejšega starševstva in življenja.

maj 10, 2011

ZAKAJČEK

Včasih razmišljam, kaj je bilo pravzaprav sploh napornega v življenju, ko je bila Lu dojenček. Saj je spala vsaj 3x čez dan. Predvsem pa-tudi ko je bila budna, sem se jaz lahko s kom pogovarjala ali pa sem preprosto bila tiho. Tišina. To je nekaj, kar zadnje čase zelo pogrešam. Malček, ki je ravno vstopil v obdobje „zakajček“ je lahko precej naporna družba.
Rada imam tišino in sploh nisem takšen tip človeka, ki bi veliko govorila. Včasih preprosto ne morem več, besede kot da se komaj vlečejo iz mene, s težavo oblikujem stavke. Takrat ji preprosto rečem: „ Ne morem več, bodiva 5 minut tiho“. Včasih to sprejme, še večkrat pa me začudeno pogleda in vpraša: „Zakaj?!?“
Po drugi strani pa ga ni bolj prisrčnega kot ravno otroška vprašanja in pripovedovanja.
Nekaj vprašanj iz zadnjega tedna…

-A je tati ženska ali moški?
-Zakaj me imaš ti rada?
-Zakaj sem se rodila?
-Zakaj je stara mama umrla?
-Zakaj sem še mala?
-Zakaj imaš ti nos?
-Zakaj veter piha?
-A ti tudi rada razmetavaš?
-A si ti že stara?
-A se boš ti v novo mamo spremila?
-Zakaj je ta mandarina prišla k meni, da jo lahko pojem?
-A je labod ptič ali riba?

Večkrat razmišljam o tem, ali je zanjo slabo, če ji ne odgovorim na vsa vprašanja? Kaj pa npr. otroci, ki so večino dneva v vrtcu, njim vzgojiteljice niti v teoriji ne morejo toliko odgovarjati..?
Ali bom z ne-odgovarjanjem zatrla otroško raziskovalnost, pristno življenjsko radovednost?
Z ne-odgovarjanjem ne mislim ignoriranja vprašanja, ampak odgovor v stilu „ne vem“, „zato“ ipd.
Zdi se mi, da je za otroka najbolje, da se ob njem izmenjujejo odrasli, tako je vedno eden, ki z veseljem odgovarja. Hja, še ena prednost velikih družin ali pa skupnosti, ki živijo blizu skupaj..

april 12, 2011

SUPER MAMA

Včasih me je veliko mamic občudovalo, pogosto so me spraševale kako mi uspe toliko postoriti, prebrati, kje najdem voljo za vsakodnevni tek, pa še čas za otroka, za druženje, prostovoljstvo, razna predavanja in delavnice o vzgoji in drugih temah, ki se vrtijo okoli dojenčkov in otrok, pa še za moža, kuharijo, brskanje po internetu….Dandanes je namreč precej občudovana ženska oz. mama, ki zmore vse ali vsaj marsikaj. Veliko mamic ima tako nažalost občutek, da so čez dan naredile premalo. Družba in njen vrtoglavi ritem sta v nas vtisnila globok pečat.
Zdaj me že dolgo nobena ni vprašala česa takega. V zadnjem letu je namreč moja storilnost bistveno upadla in to namenoma. To pa zato, ker se je precej spremenila moja notranja podoba super mame, prav tako pa moj seznam pravic, dolžnosti in prioritet. Zadnje čase se počutim bolj mirno, bolj srečno, bolj spočito…in predvsem res uživam z Lu.
Dovolim si zaspati skupaj z njo, dovolim si zjutraj pozno vstati, kdaj ne skuhati kosila, kdaj gledati tv… in počutim se vedno bolj super.
Moja nova super mama je preprosto tista, ki je iskrena do sebe. Če se odloči ostati doma z otroci je to zato, ker jo to resnično osrečuje. Če se vrne v službo, ima za to tehtne razloge, vsekakor pa ne zato, da „se spočije“ od domačih obveznosti. Super mama je nenehno v stiku s svojim otrokom in se nanj odziva. To ne pomeni, da postane njegova sužnja in ustreže vsaki njegovi muhi. Zmožna je prenehati brati knjigo sredi stavka, odditi s sestanka ali odpovedati pomemben dogodek v službi, če začuti, da jo otrok res potrebuje. Izraz „materinstvo ji je na prvem mestu“ se mi ne zdi najbolj posrečen. Bolj pomemno je, da materinstvo prepleta vsa področja ženske in se z njimi zliva. Ne moremo biti mama le nekaj ur na dan.
Mame, ki so samo zamenjale področja delovanja, so pa ostale enako strorilnostno naravnane v mojih očeh niso več supermame. Supermame so tiste, ki si upajo izstopiti iz vrtiljaka togih urnikov, norm, metod in načrtov in doživijo otrokovo brezčasje.

Mimogrede, danes sem prebrala, da imajo otroci mam, ki se več smejijo manj pogosto ekceme. Med smejanjem se namreč tvori in v mleko izloča melatonin, pomanjkanje le-tega pa je velikokrat povezano s pojavom ekcemov. Supermame so preprosto tiste, ki se z otrokom počutijo super.

marec 10, 2011

RAZVAJANJE


Večno in brezčasno vprašanje staršev: ali bom preveč razvadil svojega otroka, če z njim počnem to ali ono ? Ta tema je prav prikladna za svetovanje, saj nam z veseljem postrežejo z nasveti prav vsi, ki se kaj „spoznajo“ na otroke-od sosedov, samskih tet, tašč pa do pediatrov in otroških psihologov. A vprašanje še kar vztraja, odgovor pa se izmika, saj je sestavljen iz mnogih ravni, odvisen od mnogih okoliščin.
Slovar nam poda naslednjo definicijo razvajenosti:
razváditi -im dov. (á ȃ) s pretirano nego, popustljivostjo povzročiti, da postane kdo zelo zahteven, izbirčen
Kaj pa če pogledamo besedo samo? Sestavljena je iz dveh delov-raz in vaditi. Torej nekaj, kar bo otroka naredilo ne-vajenega določenih ritualov, postopkov, predpisov….Bo pa ta otrok vajen upoštevati svoje želje, nagone, potrebe, čustva….Prav tako pa bo znal zahtevati od staršev tisto, kar pač v tistem trenutku in zato, ker je otrok, rabi: pozornost, prisotnost, prisebnost, bližino…
Česa se potem tako bojimo?! Ravno tega! Bojimo se otrokove spontanosti-kakšen dan od nas zahteva več, veliko več. Bojimo se otrokove nepredvidljivosti-kakšen dan bo za uspavanje potrebno bistveno več časa in to nam lahko uniči naše večerne načrte. Predvsem pa se bojimo bližine-da ne bomo zmogli toliko in tako intenzivne, kot jo zmore otrok. Seveda je tako, saj nas veliko staršev take bližine ne pozna ali pa jo povezujemo z bolečino, ki je v otroštvu sledila temu neizpolnjenemu klicu po njej. Otrokove zahteve nam odpirajo stare nezaceljene rane in naše reakcije so velikokrat popolnoma nepovezane z dejanskimi potrebami naših otrok.
Enden od nasvetov, ki ga mladi starši skoraj gotovo dobijo in dejansko drži je naslednji:“ Čim prej otroka navadimo, da sam spi( se obleče, se sam igra, gre v vrtec, se neha dojiti…), tem lažje bo. „
To je res. Starejši otrok, ki že bolje dojema, kaj mu hočemu vzeti, se bo seveda temu močneje upiral kot pa nebogljeni dojenček. Vendar-kaj se skriva v dojenčku, ki tako lepo spi in je sploh precej „nezahteven“? Čemu se je odrekel?
Nekoč sem znanca vprašala, zakaj se tako zelo trudijo in upajo, da bo njihova 1, 5-letnica sprejeta v vrtec, ko pa imajo za varstvo na razpolago kar dve babici?! Odgovoril mi je, da želi, da bo njegova hčerka „enaka med enakimi“, babice jo seveda preveč „razvajajo“. Mislim, da majhen otrok rabi prav to- da NI enak drugim otrokom, ampak da je najbližje in najbolj ljub prav nam, njegovim staršem(ali pač skrbnikom). Ko bo ta občutek globoko zakoreninjem v njem, takrat se bo sam brez težav in z veseljem podal v svet, med „sebi enake“.
Seveda je odzivanje na otrokove potrebe nekaj drugega kot ustrežljivost brez meja in za vsako ceno.
Ko se starši odpravimo iskat odgovora na vprašanje, ali lahko otroka razvadimo, smo stopili na zavito pot, ki ji ni videti konca: to je pot osebnostne rasti, na katero se imamo kot starši priložnost podati z velikimi koraki…Pot je težka, zdrsne nam neštetokrat…a vedno bližje smo sebi, bolj pristno se lahko odzivamo na otroka. Enoznačnega odgovora na vprašanje mogoče ne najdemo, postaja pa vprašanje vedno manj pomembno….

marec 10, 2011

PASTI MATERINSTVA


Če bi naše matere navezale z nami, ko smo bile dojenčice, pristen in zelo globok stik, takšnega, kot je možen le med mamo in dojenčkom, potem za nas ne bi bilo nobenih pasti. Ker pa je naravna spontanost iz strani družbe porušena in poteptana že mnogo generacij nazaj, seveda, tudi me, današnje matere, kljub racionalnemu prizadevanju, da temu ne bi bilo tako, zelo in vsak dan čutimo posledice tega zatiranja.Ko postanemo mame, se kaj lahko ujamemo v kakšno od zank našega časa-storilnostno naravnane družbe v kateri živimo in kulta mladosti in lepote, ki ga tako častimo.
Ker je naše prvinsko čutenje okrnjeno lahko pademo v dve skrajnosti:
Lahko postanemo „popolne mame“. Mogoče si želimo nadoknaditi tisto, kar smo v otroštvu pogrešale. Mogoče si želimo svetu dokazati, da smo močne, da zmoremo vse in to same, brez pomoči. Mogoče se tako hočemo oprati občutkov krivde, ki se lepijo na nas. Mogoče……vsaka bo po poglabljanju vase našla svoj pravi razlog. „Popolne mame“ , ki brezhibno skrbijo za svojega otroka, vodijo gospodinjstvo, so predane in strastne žene. Obenem najdejo čas, da so urejenega izgleda, ne zanemarjajo prijetljic in preberejo vrsto knjig o vzgoji, vrtičkarstvu, duhovni rasti, prehrani…. Pomanjkanje spanca jim ne pride do živega, nikoli niso razdražljive ali jezne, nikoli naveličane ali nasičene….Razdajajo se do onemoglosti, pa jim še vedno ni dovolj. Verjetno ne poznajo nobene mame, ki bi zadoščala njihovim standardom, saj taka mama seveda ne obstaja. Samo vprašanje časa je, kdaj pregorijo, takrat postanejo jezne, žalostne, prepirljive in za vse skupaj se obtožujejo in bi se najraje požrle, saj so „padle na izpitu“….
Druge so tiste, ki „se hočejo čimprej vrniti na stare tire“. Življenje z dojenčkom jim je lahko dolgočasno, ker nikakor ne najdejo poti do njega, saj jih ovira njihova lastna neizživeta bolečina. Hitijo se znebiti vseh znakov na svojem telesu, ki so jih pridobile od začetka nosečnosti naprej. Neustavljivo iščejo in sanjarijo o življenju, ki so ga živele prej, a seveda zamanLahko pa so to mame, ki na silo potačijo svoja komaj vzbrstela nežna čustva do dojenčka, ker to od njih zahtevajo mož, sorodniki, okolica…..Tem ubogim mamam se trga srce, ko poslušajo otrokov jok pred zaprtimi vrati, ker se otrok pač mora zgodaj naučiti reda.
Hm, verjetno smo vse bile vsaj za trenutek v vsaki od opisanih situacij, kajne? Moč je v tem, da gremo naprej. Da iščemo, da vstrajamo, da sprejemamo…. V sebi, ne zunaj nas. Materinstvo je vsekakor viharno obdobje v življenju ženske. V njem se utopimo ali pa postanemo močnejše…zelo močnejše. In zelo bližje sebi in tistim, ki nas imajo radi.

Značke: ,