Archive for ‘ZADNJE OBJAVLJENO’

februar 8, 2012

ALI SO RISANKE VZGOJNE?

Dokaj pogosto zastavljeno in tudi pogosto odgovarjano vprašanje. Pri nas risank ni bilo, dokler nisem šla  v službo. Ob moji odsotnosti oz. ob prisotnosti drugega odraslega pa so začela veljati druga pravila, ki so vključevala tudi gledanje risank, resda izbranih. Prejšno zimo se je bilo treba kar pošteno pregovarjati, včasih je Lu tudi glasno in burno protestirala, ko smo se odrasli odločili, da je dnevna doza risank dosežena. Od pomladi do jeseni, ko so bili dnevi daljši in bolj barviti, smo na risanke vsi pozabili. Pa nam spet delajo družbo zvečer pred spanjem nekje od pozne jeseni. Letos je tako, da Lu sama reče, da je dovolj, to pa je po mojem mnenju presenetljivo kmalu, po približno 15-20 minutah. Me je vmes že zaskrbelo-kaj, a mojemu otroku primanjkuje koncentracije?!Mame, nikoli nismo zadovoljne, nikoli brez skrbi:)

Torej, ali so risanke vzgojne? Če jih gledamo skupaj z otrokom, potem so lahko vzgojne za nas starše. Včeraj sem naprimer ob tej risanki http://www.youtube.com/watch?v=qA5lo3cTuWc (glede na kontekst zanimivo do 1.50 minute) doživela razvetljenje.Da imam preveč stvari v življenju, ki jih rada delam, tako kot ima Barbapapa veliko družino, ki jo ima rad. Ima pa premajhno hišo za vse, tako kot imam jaz premalo časa za vse. Ok, oni gredo potem v novo, večjo hišo…jaz pa ne znam raztegniti dneva. Tako sem dojela, da moram nehati “basati” stvari v svoje življenje, to spoznanje me je nekako pomirilo, mi dalo smernice za naprej. Včasih se res splača ustaviti in si ogledati risanko skupaj z otrokom.

So risanke vzgojne tudi za otroke? Ne vem. Verjtno so bolj vzgojne, če jih gleda skupaj z nami in ima možnost komentiranja, izmenjave mnenj, možnost spraševanja (kar triletniki delajo od vsega najrajši:)) kot pa če jih gledajo sami takrat, ko moramo mi medtem postoriti kaj nujnega. Pa seveda odvisno od risanke. Odvisno od konteksta.Odvisno od vsega drugega v otrokovem življenju. Težko vprašanje, ni kaj. Če pa vprašamo otroke, se jim bo zdelo zelo lahko, odgovor pa na pladnju.

Včasih je morda dobro odložiti breme starševstva, ki nas sili, da se nenehno odločamo, kaj je prav in kaj narobe. Posedimo s svojimi otroci in uživajmo v preprostih stvareh, ki jih otroke razveseljujejo že skozi generacije,  brez razmišljanja. Užitek je tisti, ki nam bo vsem ostal v spominu; vsebine risanke bodo pozabljene, bomboni prebavljeni in izločeni, umazana posoda pa bo ostala prav tam, kjer smo jo pustili!

Advertisements
december 27, 2011

5 NAJBOLJ ZAŽELJENIH IGRAČ VSEH ČASOV

December je in čas obdarovanja je tu. Le kaj nam bodo prinesli dobri možje?

Vsako leto se  veliko staršev sprašuje, posvetuje, razmišlja;  hitijo od trgovine do trgovine, listajo prospekte, ki jim sporočajo, da so takšne in takšne igrače nujno potrebne za otrokov razvoj. Spet drugje izvejo, daje bolje, če so igrače iz naravnih materialov. Tudi te podpirajo otrokov razvoj, vendar na manj vsiljiv način…ob tem pa nobena od teh igrač ni prav poceni. Potem se najdejo tudi takšni starši, ki se sami lotijo izdelave igrač in v to vložijo veliko truda in časa.

In s čim se baje najraje igrajo otroci? no, razen prve pol ure po odprtju darila:)

baje da s temle http://churchm.ag/the-best-toys/

Palice, škatle, vrvice, kartonski tulci in pa blato, zemlja, pesek. Iz naših izkušenj bi to lahko potrdila. Razen kartonskih tulcev, te se pri nas nekako niso prijeli. Namesto njih so pri nas vrečke-kakršnekoli, najraje take papirnate darilne, lahko pa čisto navadne plastične…

Ste dobili kakšno idejo za darilo?

september 1, 2011

NEIZOGIBNI KRATKI STIKI

Vsak starš, ki je kaj prebral o povezovalnem starševstvu ve, da dojenčki afriških mater, ki se nosijo v slingu, baje manj jokajo. Sploh obstaja veliko pisnih zapisov o tem, kako ljudstva, ki živijo bližje naravi nimajo težav z vzgojo, otroci so srečno sproščeni in brez napadov trme, starši pa ne doživljajo preutrujenosti, pomanjkanja časa in vzgojnih dilem. Super, torej je to možno-toda kaj je vendar narobe z nami?? Zakaj ne poznam niti ene družine, kjer bi bilo tako?
Zadnjič, ob gledanju filmčka, ki ga zelo priporočam http://www.youtube.com/watch?v=QkytlvAEE2k pa sem končno dojela: tiste afriške mame ne bulijo kar naprej v računalnik ali v knjigo. Ne pogovarjajo se po telefonu. Skratka ne delajo stvari, ki jih otroci ne smejo oz. pri katerih ne morejo sodelovati. Afriški otroci lahko pomagajo mami pri vseh gospodinjskih opravilih, Kaj pa potem, če malo moke uide iz posode ali če so tla polita. Nikjer nobenega tepiha, prta, drage porcelanaste posode. Kaj lepšega za otroka, kot pomagati v kuhinji-to ve vsaka mama. Ampak ko tam otroku grozi toliko nevarnosti v obliki električnih aparatov, ostrih nožev in vročih kuhalnih plošč. Pa seveda se mamam ne ljubi kar naprej brisati poplave okoli pomivalnega korita, trgati koščkov posušenega testa s sten in pa sploh vsake pet minut pometati.
Neizogibni kratki stiki v naši moderni družbi, ki se jim še nismo uspeli evolucijsko prilagoditi:)

september 1, 2011

UREJANJE OTROKOVE IGRE

Kampiranje je med drugim tudi odlična priložnost za opazovanje in dojemanje življenja ljudi okoli sebe, saj šotori ne prikrijejo zvoka in slike tako dobro kot hiše ali bloki in tako se večina življenja dogaja kar zunaj, vsem na očeh.
Letos sem posebej opazovala otroke, tiste malo večje, ki že hodijo v vrtec ali šolo. Prosta igra, torej igra, pri kateri otrok sam določa potek, pravila, začetek in konec, se mi je vedno zdela zelo pomembna, pomembnejša od usmerjene, vendar nakako nisem znala določiti, kaj točno je težava pri usmerjeni igri. Res je, da se otroci s pristnim navdušenjem naučijo kakšno novo igro, ki jim jo pokaže odrasli. Prav tako se kdaj pa kdaj radi prepustijo vodstvu, predvsem pa radi ponavljajo….težava pa je seveda spet, tako kot pri vseh stvareh), v količini oz. pogostosti. V obstoječem izobraževalnem sistemu je dokaj malo prostora za otrokovo ustvarjalnost. Pa kaj bi krivili sistem, začne se tako ali tako že doma. Otroku kar naprej določamo, kaj lahko prime v roko, česa ne. Ko shodi, mu zapovemo, naj se giblje tam, kjer se nam zdi primerno. Ko je starejši, ga kot mulo vlečemo iz točke A v točko B, on pa bi rad pogledal vsak kamenček in vsako travico ob poti. Otrokovo raziskovalnost in pristno radovednost, hote ali nehote, nenehno zatiramo. Nekateri so bolj vstrajni, nekateri pa so tam do vrtca že prilagojeni temu, da samo sprejemajo navodila od zunaj, igrajo se tako kot je odraslim najbolj po godu.
Nedolgo nazaj sva bili z Lu povabljeni na organizirano praznovanje rojstnega dneva v telovadnici. To je bilo prvo tovrtsno vabilo in sva se odzvali. Izučene animatorke so imele polne škatle rekvizitov. Po dve uri trajajočem norenju iz ene igre v drugo so bili utrujeni vsi. Otroci so se komaj navdušili nad neko igro, že so jih animatorke začele usmerjati v nekaj drugega. Če si je otrok dal lonček na glavo , ne pa v krog, kamor je bil namenjen, je bil v svojem ustvarjanju prekinjen in ponovno je sledila toča navodil. Tako kot se otroci niso uspeli individualno izraziti, smo tudi mi starši komaj izmenjali kakšno besedo, ker smo se morali nenehno premikati, pa še muzika je bila precej glasna. Da ne omenjam tega, da je bil zunaj lep dan in da je bila telovadnica v neposredni bližini gozda in travnika….
Ta izkušnja mi je pomagala razumeti, kje in kako otrok zgubi stik s svojimi vzgibi, ki ga vabijo k raziskovanju sveta okoli sebe.
Da se vrnem v kamp: Otrok pride zjutraj iz šotora, ne pogleda ne morja, ne dreves, ne sliši ptičev ali vetra…na obrazu nobenega veselja do novega dneva, iskrivosti, navdušenja… Potem vstanejo še starši, mu pripravijo zajtrk, otrok vzame v roke elektronsko igrico, knjigo, pobarvanko, igralne karte, didaktično igro…otrok se s tem igra, dokler mu spet ne postane dolgčas in postane staršem nadležen….starši mu dajo novo zaposlitev ali pa ga naderejo, odvisno od njihovega razpoloženja….to se nadaljuje cel dan, v različnih oblikah z istimi vsebinami…otrok je pasiven, brez lastne iniciative, kar mu včasih starši celo očitajo( „igraj se no že sam“! in se pri tem ne zavedajo, da so (so)krivi te nejegove nezmožnosti). Ker je bil tolikokrat okregan, popravljen, prestrežen, opomnjen, zavrt….le malokateri nazadnje le ne odneha in postane gluh za lastne vzgibe. Manjši, še ne toliko prilagojeni otroci, seveda večkrat na dan uidejo z igralne podloge, se umažejo z zemljo, zgradijo hišo iz stolov in knjig…njih je veselje opazovati, a kako dolgo bodo še tako živahno aktivni?Saj vendar starši velikokrat, večinoma nezavedno, sporočajo otrokom, da so pridni in da jih imajo radi le takrat, ko sprejmejo to pasivno vlogo in se ravnajo po navodilih.
Seveda, razumem tudi starše. Ko se po dolgem in napornem delovnem dnevu končno le vrnejo v zavetje doma, je mnogograt lažje otroku določiti, kje in s čim se bo igral, da ga bodo imeli hkrati na očeh in postorili še 100 prepotrebnih stvari. Kje bi le našli čas in hodili za otrokom naokoli, pospravljali za njim in mu razlagali stvari…
Ravnotežje, spoštovanje in opazovanje otroka; pustiti otroku , da obudi našo lastno radovednost; sprememba našega načina življenja v takšnega, kakršnega bi želeli za svojega otroka; skrb zase, da bomo imeli dovolj energije za spremljanje otrok, namesto da jih oblikujemo tako, da bo z njimi čim manj dela…to so verjetno koraki v pravo smer, v smer srečnejšega starševstva in življenja.

maj 10, 2011

ZAKAJČEK

Včasih razmišljam, kaj je bilo pravzaprav sploh napornega v življenju, ko je bila Lu dojenček. Saj je spala vsaj 3x čez dan. Predvsem pa-tudi ko je bila budna, sem se jaz lahko s kom pogovarjala ali pa sem preprosto bila tiho. Tišina. To je nekaj, kar zadnje čase zelo pogrešam. Malček, ki je ravno vstopil v obdobje „zakajček“ je lahko precej naporna družba.
Rada imam tišino in sploh nisem takšen tip človeka, ki bi veliko govorila. Včasih preprosto ne morem več, besede kot da se komaj vlečejo iz mene, s težavo oblikujem stavke. Takrat ji preprosto rečem: „ Ne morem več, bodiva 5 minut tiho“. Včasih to sprejme, še večkrat pa me začudeno pogleda in vpraša: „Zakaj?!?“
Po drugi strani pa ga ni bolj prisrčnega kot ravno otroška vprašanja in pripovedovanja.
Nekaj vprašanj iz zadnjega tedna…

-A je tati ženska ali moški?
-Zakaj me imaš ti rada?
-Zakaj sem se rodila?
-Zakaj je stara mama umrla?
-Zakaj sem še mala?
-Zakaj imaš ti nos?
-Zakaj veter piha?
-A ti tudi rada razmetavaš?
-A si ti že stara?
-A se boš ti v novo mamo spremila?
-Zakaj je ta mandarina prišla k meni, da jo lahko pojem?
-A je labod ptič ali riba?

Večkrat razmišljam o tem, ali je zanjo slabo, če ji ne odgovorim na vsa vprašanja? Kaj pa npr. otroci, ki so večino dneva v vrtcu, njim vzgojiteljice niti v teoriji ne morejo toliko odgovarjati..?
Ali bom z ne-odgovarjanjem zatrla otroško raziskovalnost, pristno življenjsko radovednost?
Z ne-odgovarjanjem ne mislim ignoriranja vprašanja, ampak odgovor v stilu „ne vem“, „zato“ ipd.
Zdi se mi, da je za otroka najbolje, da se ob njem izmenjujejo odrasli, tako je vedno eden, ki z veseljem odgovarja. Hja, še ena prednost velikih družin ali pa skupnosti, ki živijo blizu skupaj..

april 5, 2011

OBLIKA MAME

Odkar sem mama je moje telo drugačno. Tako za druge kot zame. Včasih se mi zazdi, da sem bila prej tudi jaz samo eden od zunanjih opazovalcev, pomembna mi je bila namreč predvsem vizualna podoba. Zdaj pa so v ospredju funkcionalnost, udobje in prijetnost. Otroku je prav vseeno za obliko dojk, mamine so najboljše, saj je v njih dragoceno mleko. Trebuh, ki je mehek je še posebej vabljiv za otroške rokice in zelo prijeten za poležavanje na njem. Močne roke nosijo otroka, v objemu našega telesa se počuti varno. Odkar sem mama uživam v svojem telesu, ki hrani, prenaša in varuje mojega otroka. Ko pa se pogledam v ogledalo, se včasih oglasijo zunanji opazovalci v meni, ki se zmrdujejo nad nagubano kožo, štrlečim trebuhom in izginulimi dojkami. Takrat se zavem, kako globoko so vame vtisnjene podobe lepotic, ki nam jih vsiljujejo mediji. Vesela sem, da se to dogaja vedno manjkrat. Ljubezen in zaupanje v svojo telo bom lahko prenesla svoji hčeri le tako, da ji bom sama za vzgled.
Mame so različnih oblik, zunanjih in notranjih. Tako kot vse, kar je živega na svetu. Enake in vedno iste so samo umetne stvari brez življenjskega toka, ki nenehno spreminja, brusi, oblikuje….