Posts tagged ‘ali lahko otroka razvadimo’

marec 10, 2011

RAZVAJANJE


Večno in brezčasno vprašanje staršev: ali bom preveč razvadil svojega otroka, če z njim počnem to ali ono ? Ta tema je prav prikladna za svetovanje, saj nam z veseljem postrežejo z nasveti prav vsi, ki se kaj „spoznajo“ na otroke-od sosedov, samskih tet, tašč pa do pediatrov in otroških psihologov. A vprašanje še kar vztraja, odgovor pa se izmika, saj je sestavljen iz mnogih ravni, odvisen od mnogih okoliščin.
Slovar nam poda naslednjo definicijo razvajenosti:
razváditi -im dov. (á ȃ) s pretirano nego, popustljivostjo povzročiti, da postane kdo zelo zahteven, izbirčen
Kaj pa če pogledamo besedo samo? Sestavljena je iz dveh delov-raz in vaditi. Torej nekaj, kar bo otroka naredilo ne-vajenega določenih ritualov, postopkov, predpisov….Bo pa ta otrok vajen upoštevati svoje želje, nagone, potrebe, čustva….Prav tako pa bo znal zahtevati od staršev tisto, kar pač v tistem trenutku in zato, ker je otrok, rabi: pozornost, prisotnost, prisebnost, bližino…
Česa se potem tako bojimo?! Ravno tega! Bojimo se otrokove spontanosti-kakšen dan od nas zahteva več, veliko več. Bojimo se otrokove nepredvidljivosti-kakšen dan bo za uspavanje potrebno bistveno več časa in to nam lahko uniči naše večerne načrte. Predvsem pa se bojimo bližine-da ne bomo zmogli toliko in tako intenzivne, kot jo zmore otrok. Seveda je tako, saj nas veliko staršev take bližine ne pozna ali pa jo povezujemo z bolečino, ki je v otroštvu sledila temu neizpolnjenemu klicu po njej. Otrokove zahteve nam odpirajo stare nezaceljene rane in naše reakcije so velikokrat popolnoma nepovezane z dejanskimi potrebami naših otrok.
Enden od nasvetov, ki ga mladi starši skoraj gotovo dobijo in dejansko drži je naslednji:“ Čim prej otroka navadimo, da sam spi( se obleče, se sam igra, gre v vrtec, se neha dojiti…), tem lažje bo. „
To je res. Starejši otrok, ki že bolje dojema, kaj mu hočemu vzeti, se bo seveda temu močneje upiral kot pa nebogljeni dojenček. Vendar-kaj se skriva v dojenčku, ki tako lepo spi in je sploh precej „nezahteven“? Čemu se je odrekel?
Nekoč sem znanca vprašala, zakaj se tako zelo trudijo in upajo, da bo njihova 1, 5-letnica sprejeta v vrtec, ko pa imajo za varstvo na razpolago kar dve babici?! Odgovoril mi je, da želi, da bo njegova hčerka „enaka med enakimi“, babice jo seveda preveč „razvajajo“. Mislim, da majhen otrok rabi prav to- da NI enak drugim otrokom, ampak da je najbližje in najbolj ljub prav nam, njegovim staršem(ali pač skrbnikom). Ko bo ta občutek globoko zakoreninjem v njem, takrat se bo sam brez težav in z veseljem podal v svet, med „sebi enake“.
Seveda je odzivanje na otrokove potrebe nekaj drugega kot ustrežljivost brez meja in za vsako ceno.
Ko se starši odpravimo iskat odgovora na vprašanje, ali lahko otroka razvadimo, smo stopili na zavito pot, ki ji ni videti konca: to je pot osebnostne rasti, na katero se imamo kot starši priložnost podati z velikimi koraki…Pot je težka, zdrsne nam neštetokrat…a vedno bližje smo sebi, bolj pristno se lahko odzivamo na otroka. Enoznačnega odgovora na vprašanje mogoče ne najdemo, postaja pa vprašanje vedno manj pomembno….

Advertisements