Posts tagged ‘otrok narave’

februar 2, 2011

Advertisements
Značke:
december 21, 2010

ZRAK – SVOBODA

Za otroka je čas, preživet zunaj, v naravi, izrednega pomena. Vsak otrok, ki se lahko veliko igra zunaj, je živ dokaz za to… Prav tako tudi vsak odrasel človek, seveda.

Otrok je mali raziskovalec, tako zagret, da mu težko najdemo podobnega. Zato nujno potrebuje svobodo za svoje raziskovanje. Včasih je bilo otroštvo polno prostega časa, brezskrbnih popoldanskih in poletnih potepanj po bližnjem gozdu, ulici, parku, obali… Dandanes pa je že otroštvo prevečkrat vpeto v toge urnike raznih aktivnosti, ki jih večinoma določijo starši. Za svobodno igro tako ostane le malo časa, pa še takrat se igra odvija za štirimi stenami, kajti vsaj v urbanih področjih starši (ponekod seveda upravičeno) svojih otrok ne puščajo zunaj  brez nadzora, sami pa tudi nimajo časa, da bi šli z njimi. Veliko otrok, ki živijo v mestu preživlja čas zunaj izključno na igriščih z igrali, katerim je funkcija točno določena. Če želijo  tukaj uporabiti svojo kreativnost in igralu spremeniti namen, ga starši ponavadi spomnijo, čemu je igralo namenjeno (npr. ne spuščaj peska po toboganu…).  Ko pa se otrok igra v naravi oz. v okolju, ki ga niso ustvaril odrasli, teh omejitev ni. Stvari, ki nimajo točno določenega namena, lahko otrok uporablja na tisoč načinov, npr. palice, kamenje, pesek… Prav tako za igro zunaj veljajo drugačna pravila kot v zaprtem prostoru, kjer marsikaj ni dovoljeno, kot naprimer razmetavanje, polivanje z vodo, skakanje in podobno….

Kadar je otrok zunaj ob različnem vremenu in v različnih časih dneva, mu tako omogočimo, da se poveže z naravnimi cikli. Nobene igrače, še tako kvalitetne in domiselne, ne morejo tako popolno stimulirati vseh čutov naenkrat, kot to mimogrede naredi narava. In ni trenutka v naravi, ki bi bil enak prejšnjemu… Ali se je prikradel oblaček in zakril sončni žarek ali je od nekod prilezel pajek ali se je zlomila vejica ali je odcvetel cvet… Česar pa za notranja okolja ni mogoče trditi, so dosti bolj statična. Da ne omenjamo neizmerljivih občutkov, čutenj, doživljajev…..

Zakaj se vsi počutimo bolj polne energije na  sončnem travniku kot pa v betonskem bloku? Novejše raziskave kažejo, da nam je to verjetno že v genih. Evolucijski psihologi uporabljajo izraz »biophilia«. To naj bi bila prirojena privlačnost ljudi do narave in drugih živih organizmov. Biophilia je torej nekakšen biološki temelj človekove potrebe po združitvi z naravo in za pozitivne vplive, ki jih ima na nas narava. Tako naj bi bilo zaradi dejstva, da so ljudje več kot 99 odstotkov človeške zgodovine bili v celoti in tesno vključeni v naravo.

Če pa ta prirojena privlačnost do narave v najzgodnejših letih nima priložnosti, da bi se razvila, se lahko kot odgovor razvije biofobija ali odpor do narave.

Dokazi in seveda tudi izkušnje kažejo na to, da so otroci, ki so veliko bolj zdravi, so bolj utrjeni in jih hladno vreme ne oslabi tako hitro. Otroci, ki so zunaj bolj poredko, pa so nasprotno bolj občutljivi na vremenske in ostale naravne vplive. Takšni otroci so zaradi tega potem še manj v naravi, kajti le-ta jim očitno škodi in take se začaran krog sklene. Odpor do narave se kaže kot nelagodje v naravi oz. do vsakega okolja, ki ga ni ustvaril človek. Biofobija se kaže tudi v dojemanju narave izključno kot vira pridobivanja dobrin. Ekološko osveščanje je za otroke, ki ljubijo naravo pravzaprav nepotrebno, ker jim je skrb za Zemljo nekaj povsem samoumevnega.

Dokazano je, da prijeten občutek, ki ga ljudje dobijo v naravi izboljša priklic informacij, kreativnost in vodi k bolj ustvarjalnemu reševanju težav. Prav tako naj bi narava poskrbela za boljši razvoj domišljije in vzpodbujala občutek prvinskega čudenja (ki je značilen za otroke), ki je kasneje v življenju gonilna sila za učenje na vseh področjih. Majhni otroci so za te pozitivne vplive še bolj dojemljivi kot odrasli, ki so že prilagojeni na umetne in zaprte prostore.

Tudi na čustvenem zdravju otrok se čuti vpliv žive narave. Ko se otroci igrajo v naravi, je bolj verjetno, da so pozitivno naravnani en do drugega in do okolice.

Sonce, pesek, gozd, travnik, sneg, luže, morje, meglice, ptički, metulji, odpadlo listje, kostanji, zvončki in trobentice, vrhovi gora, zelenica pred blokom… Tak in drugačen obraz narave… Objemimo jo… Peljimo tja naše otroke, peljimo se ven!

december 21, 2010

KOZMETIKA

 

Dojenček tako lepo diši. Tudi umazan ni, z izjemo ritke (če mu omogočimo izločanje izven plenic tudi ritka ni potrebna pretiranega čiščenja in nege). Njegova koža je izredno občutljiva in nekajkrat tanjša kot koža odraslih. Zato je organska kozmetika za dojenčke toliko bolj pomembna, vendar tudi s to ne pretiravajmo. Vsakodnevno kopanje ter večkrat dnevno mazanje s kremami in olji sta popolnoma nepotrebna.


oktober 31, 2010

O MENI

 

Sem mamica. Ta vloga je v mojem življenju trenutno najbolj v ospredju. Rojstvo hčerke me je popeljalo v vrtiljak sprememb, intenzivnih čustev, osebne rasti, odprlo mnogo ran iz preteklosti, predvsem pa mi kaže nova obzorja, daje mi možnost preobrazbe. Po osnovni izobrazbi sem farmacevtka, delam v lekarni, tako da mi je svetovanje blizu in  v njem uživam. Vendar sem že na začetku materinstva začutila, da je trenutno moj pravi “poklic“ prav delo z mladimi mamicami.

Največ sem se naučila od svojega otroka. Seveda se zraven tudi aktivno izobražujem in spremljam dogajanje na področju nosečnosti, poroda, dojenja, zdravja in starševstva v Sloveniji in po svetu.

Z delovanjem in svetovanjem sem pričela povsem spontano, mlade mamice so se rade obračale name.

Pozitivne povratne informacije so mi dale navdih, da si stvar širše zastavim. Pri tem so mi bile v dragoceno podporo podobno misleče in čuteče prijateljice in pa moj dragi mož. 

Najprej je bila stran mišljena kot neke vrste vizitka za moje dejavnosti, pa se je potem spontano spremenila v čisto pravi blog, kar oblikovno prazvaprav je že od začetka. Sicer nimam toliko časa, kot bi si želela in seveda se mi najboljše ideje utrnejo ponoči, na igrišču ali v avtu-povsod tako daleč od računalnika, da so že davno pozabljene, ko sedem za tipkovnico. Kakšno razmišljanje pa vseeno konča tukaj. Želim si, da vam moji zapisi dajo kakšno idejo, izvabijo kakšen nasmeh, nakažejo smer, vzpodbudijo burno razpravo ali kako drugače dodajo kamenček na vaši (starševski) poti…