HRANA

MANJ  STRESEN PREHOD NA GOSTO HRANO

Bistvo prehoda na gosto hrano na otrokovo pobudo.

(ang. baby-led weaning( BLW), baby -led solids)

Pediatri glede motoričnega razvoja danes že zelo poudarjajo individualni tempo razvoja, medtem ko so pri prehodu na gosto hrano še vedno v veljavi zelo toga priporočila.

Prehod na gosto hrano na otrokovo pobudo upošteva otrokov individualni razvoj. Nekateri so pripravljeni pri 6. mesecih, večinoma pa enkrat v drugi polovici 1. leta. Nekateri otroci pojedo večje količine kot drugi, nekateri sprejmejo hrano kar takoj, drugi rabijo več časa za prehod.

Naša odgovornost naj bo ta, da otroku ponujamo čim več različne hrane in to pogosto. Otrok si bo sam izbral kdaj, koliko in kakšne kombinacije bo pojedel.

Ker je tak način logična posledica dojenja na otrokovo pobudo, tudi tukaj velja, da otrokov ritem ponavadi ne sledi ideji o obrokih. Otroci se večinoma, če jim to omogočimo, hranijo večkrat po malem. Od majhnega otroka je težko pričakovati, da bo pojedel cel obrok od začetka do konca v enem kosu in še to takrat, ko mu mi to določimo.

Pomembno pri tem načinu je, da otroku ne ponujamo  nerazpoznavnih mešanic raznih živil. Otrok naj čim bolj začuti in prepozna hrano po obliki, temperaturi in okusu. Zato se hrane ne miksa in pasira, otroku ponujamo vsako živilo samostojno (na istem krožniku ali v ločenih najhnih posodicah), on pa lahko kombinira po svojem okusu.

Otrok se pri hranjenju aktivno udejstvuje. V tem je bistvena razlika od klasičnega uvajanja goste hrane, kjer ima otrok dokaj pasivno vlogo – če pridno odpira usta in se pusti “pitati“, potem so starši zadovoljni. Ali smo res tako vsevedni ali res vemo kakšna hrana in koliko mililitrov je potrebuje naš otrok?!

Hrana naj bo v kosih, najbolje takšnih, ki se lepo prilegajo v otrokovo pest. Ta metoda pravi, da so kašice neko umetno »okno« med tekočo hrano (mlekom) in trdno hrano in so zato nepotrebne.

Otroci so tako tudi manj izbirčni. Če otroku ponujamo kašico iz več različnih živil, je tako nam kot otroku težko identificirati tisti okus, ki ga zavrača. Tako lahko otrok poveže neprijeten okus s celotno mešanico, kasneje pa morda nasploh s hrano.

Bistvo  metode prehoda na gosto hrano na otrokovo pobudo je v razumevanju, komuniciranju, opazovanju, zaupanju v otrokov individualni razvoj, v njegovo prvinsko intuicijo, spoštovanju njegovih potreb. Hrana ne sme biti nagrada in niti ne neka obveznosti, hranjenje samo po sebi naj bo nagrada in užitek. Kazni in nagrajavenja v zvezi s hranjenjem ter siljenje s hrano se globoko vtisnejo v otroka in ga lahko zaznamujejo za celo življenje.

Mamicam ta način bistveno olajša življenje, cela družina pa se izogne nepotrebnim stresnim situacijam. Pri takšnem postopnem prehodu se tudi bistveno manjkrat pojavijo zdravstevene težave, npr. alergije, zaprtje itd.

Tak način uvajana goste hrane je v skladu s priporočili LLL(La Leche Ligue), prav tako se z njim strinjajo nekateri pediatri…

Prehod na gosto hrano je različen v različnih kulturah po svetu. Zelo veliko je kultur, sploh tistih, ki živijo bližje naravi, kjer je prehod na gosto hrano zelo postopen in se dogaja kasneje kot pri 6. mesecu. Miksajo ponavadi ne, hrana je mehkejša, včasih že napol prežvečena… Potrebno je opazovati otrokov razvoj in napredovanje. Če je to vredu, potem lahko pri nekaterih otrocih dojenje zadostuje tudi do konca prvega leta.

Osnove:

1) Dojenje (na otrokovo pobudo) je v bistvu osnova za prehod na gosto hrano na otrokovo pobudo.

Otrok sam določa kdaj, kako pogosto in koliko časa bo trajalo hranjenje. Z materino prehrano se spreminja tudi okus mleka, tako da otrok že med dojenjem spozna različne okuse. Za nedojene otroke ni povsem jasno, ali je ta metoda primerna tudi za njih.

2) Otrokova motivacija.

Mnogo mamic se sprašuje ali naj podojijo otroka pred ali po uvedenem obroku goste hrane (razlogi, ki govorijo v prid dojenju po: mleko vsebuje antimikorobne učinkovine in lahko izniči učinek npr. pokvarjene hrane in razlogi, ki govorijo v prid dojenju pred: otrok ne bo lačen in se bo lažje posvetil raziskovanju hrane). Prav to naj bo uvajanje goste hrane, raziskovanje. Najbolje je, da dojenje sploh ni časovno povezano s hranjenjem. Tako bo otroka vodila njegova raziskovalnost in želja po oponašanju odraslih, okušanje hrane bo postopno, naravno in neprisiljeno.

3) Strah, da se bi otrok zadavil.

Tega se starši pogosto bojijo. Dejstvo pa je, da je davljenje manj prisotno v primerih, ko ima otrok nadzor nad količino (in vsebino) hrane, ki jo je dobil v usta, kot v primerih, ko ga pitamo. Otroci se morajo šele naučiti izpljuniti hrano. Tega se naučijo takrat, ko znajo žvečiti. Žvečiti pa znajo takrat, ko so sposobni zgrabiti košček hrane in ga nesti do ust (koordinacija roka-usta). Kašico, ki jo otroku damo v usta z žlico, pa otrok posrka direktno v grlo in tako lahko večkrat pride do davljenja. Kašice so neka vmesna stopnja, na takšno konsistenco se mora dojen otrok navaditi. Kar pomeni, da je to ena vmesna nepotrebna stopnja, saj se mora kasneje prav teh kašic spet odvaditi in se privaditi na žvečenje. Pa še pomembna razlika: davljenje ni isto kot dušenje. Davljenje je varnosti mehanizem, ki omogoča, da se tujki, ki so zašli blizu dihalnih poti in so zato potencialno nevarni, lahko odstranijo. Pri otrocih se ta refleks sproži bistveno prej kot pri odraslih. Tako otrok počasi dobi občutek, koliko hrane si bo nabasal v usta. Davljenje samo po sebi ni nevarno, najbolje je otroka skrbno in brez panike opazovati in mu pustiti, da opravi svoje. Ponavadi takoj zatem neprizadeto nadaljuje s prehranjevanjem. Če otrok močno kašlja in se dere, potem ni v nevarnosti. Če pa postane modrikast, spušča tihe zvoke in plitvo diha je poterebno takoj ukrepati! Otroka nikoli ne pustimo samega s hrano!

Zrelost črevesja in zmožnost prebave hrane seveda sovpadata s sposobnostjo otroka, da se sam hrani.

4) Zagotavljanje zdrave in raznolike prehrane.

Otroci, ki se lahko hranijo sami so ponavadi dojemljivi za veliko število okusov. Verjetno zato, ker lahko svobodno in radovedno raziskujejo, prav tako se lahko osredotočijo na vsak okus posebej.

5) Tekočina.

Če se otrok še naprej doji na lastno pobudo, mu verjetno ne bo pasalo veliko druge tekočine. Z obroki pa mu seveda lahko ponudimo tudi vodo.

6) Packarija.

V začetku bo verjetno otrok in okolica dokaj popackana, brez tega seveda ne gre. A mnoge mamice so opazile, da so madeži manjši in se lažje odstranijo, če se otrok prehranjuje po BLW  metodi. Se pravi, če uživa nepasirano hrano, v kosih. Kašice se lažje in bolje zažrejo v tkanino.